TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Pritožba se v delu, ki se nanaša na drugega pritožnika, zavrže.

II. Pritožba se v delu, ki se nanaša na prvega pritožnika, zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Dostop do pravnega sredstva zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora po ZLV (98. člen) se ne ujema v celoti z dostopom do sodnega varstva (110. in 101. člen ZLV) zaradi omenjenih nepravilnosti. Zakonodajalec je za nadaljnji postopek pravnega in sodnega varstva očitno predpisal omejitev, da zoper odločitev občinske volilne komisije o ugovoru zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora, preko katere lahko po 100. členu ZLV samo določene osebe v naslednji fazi postopka dosežejo dostop do sodnega varstva, ni upravičen vložiti pritožbe na občinski svet vsak volivec, ampak je do tega upravičen zgolj kandidat in predstavnik kandidature ali liste kandidatov, in sicer zoper tiste odločitve občinske volilne komisije o ugovoru zaradi nepravilnosti pri delu volilnih odborov, ki bi lahko bistveno vplivale na izid volitev.

Drugi pritožnik bi kot kandidat na volitvah imel dostop do sodnega varstva volilne pravice v zvezi z nepravilnostmi iz njegovega tretjega ugovora (obveščanje o kandidatih na volišču) in četrtega pritožbenega ugovora (nezaščitenost volilnih skrinjic), če bi predhodno vložil ugovor po prvem odstavku 98. člena ZLV ali pa vsaj pritožbo po prvem odstavku 100. člena ZLV, pa tega ni storil. Ker torej drugi pritožnik ni izkoristil pravnih sredstev, ki jih je imel na voljo (kot kandidat na volitvah), po prvem odstavku 98. člena ZLV niti po prvem odstavku 100. člena ZLV in ker je prvostopenjski sklep izdan na podlagi ugovora prvega pritožnika in je drugostopenjski organ odločal o pritožbi prvega pritožnika in ne o pritožbi drugega pritožnika, izpodbijani akt ne posega v pravno zavarovani interes drugega pritožnika.

Objektivna koncepcija sodnega varstva volilne pravice pomeni, da mora imeti tudi vsak volivec dostop do sodnega varstva pasivne volilne pravice, četudi ni bil kandidat ali predstavnik liste, in sicer po objavi rezultatov volitev ter glede nepravilnosti, ki bi lahko bistveno vplivale na kolektivni izid volitev, ali pa bi šlo za prizadetost objektivne poštenosti postopka, na primer zaradi diskriminacije, zaradi česar bi razumen človek podvomil v poštenost volilnega izida; upravičenec pa mora ob tem izkoristiti pravna sredstva, ki jih je predpisal zakonodajalec.

Kar zadeva prvi pritožbeni ugovor oziroma nepravilnosti glede nedovoljenega financiranja volilne kampanije Zorana Jankovića, drugi pritožbeni ugovor oziroma zatrjevano nepravilnost glede oglaševanja podpore treh verskih skupnosti za župana Zorana Jankovića ter peti pritožbeni ugovor, ki se nanaša na zatrjevane zlorabe pri vpisovanju novih prebivalcev na območju MOL, je povsem očitno, da pravno sredstvo kandidatov ali volivcev po prvem odstavku 98. člena ZLV tem vrstam nepravilnosti ni namenjen in ravno tako ni te možnosti v situaciji, v kateri je bil drugi pritožnik stranka, zakonodajalec predpisal zgolj s 101. členom ZLV. Vendar bi drugi pritožnik lahko vložil pritožbo na sodišče in bi prišel do sodnega varstva na Upravnem sodišču, če bi Občinski svet MOL zavrnil pritožbo drugega pritožnika zoper odločitev VKMOL. Zaradi upoštevanja objektivne koncepcije sodnega varstva volilne pravice iz 43. člena Ustave namreč odločitev občinske volilne komisije po 100. členu ZLV ni nujno samo tista odločitev, ki pomeni nadaljevanje postopka, ki ga ta-isti upravičenec začne z ugovorom po prvem odstavku 98. člena ZLV. Poleg te možnosti, če je drugi pritožnik menil, da so nepravilnosti iz njegovega prvega, drugega in petega pritožbenega ugovora vplivale na izid volitev, bi lahko vložil pravno sredstvo zoper akt o ugotovitvi končnega izida volitev v občini.

Tožnik je imel zoper poročilo o izidu zagotovljeno sodno varstvo na podlagi 2. člena ZUS-1 in za rezervo še zoper dejanje na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, pa tega ni izkoristil.

Na podlagi strogega testa sorazmernosti sodišče v konkretnih okoliščinah primera ni našlo takih pomanjkljivosti v zakonski ureditvi (ne na splošno, ampak v okoliščinah prvega pritožnika), ki bi nesorazmerno posegle v pritožnikovo pravico do varstva volilne pravice iz 43. člena Ustave.

Prvi pritožnik ni zatrjeval, da bi tekom glasovanja ali neposredno po glasovanju predstavnik njegove liste ali kateri koli drug predstavnik ali zaupnik kandidatov opozoril na nepravilno zaščitene skrinjice.

Pritožnik v pritožbi ni z ničemer poskušal utemeljiti, da je obveščanje o seznamu kandidatov na listah nepravilno do te mere, da bi to lahko bistveno vplivalo na izid volitev, kajti gola trditev, da volivec ob glasovanju ni imel pred seboj seznama kandidatov, pač pa le seznam list, kar naj bi po njegovem mnenju predstavljalo kršitev oziroma oviranje preferenčnega glasovanja, ni zadostna utemeljitev pravno relevantne nepravilnosti - tudi ob upoštevanju pritožbene navedbe o "izredno nizkem številu oddanih preferenčnih glasov."

Prvi pritožnik ni predložil nobenih dokazov o tem, da bi kdor koli podal ovadbe za storjena kazniva dejanja nezakonitega vpisa stalnega prebivalstva z namenom nezakonito vplivati na volitve oziroma uresničevanje volilne pravice. Ker naj bi se ta dejanja dogajala tedne in mesece pred volitvami, je tudi prvi pritožnik imel možnost, da bi podal prijave na policiji, tako da bi sodišče v tej fazi postopka imelo izkazan verodostojen sum, da je morebiti šlo za nezakonitosti.

Za sodišče je ključno merilo v tej zadevi tisto, ki je uveljavljeno že približno od 1976 leta naprej v sodni praksi ESČP, in sicer na podlagi člena 3 Protokola št. 1 k EKČP. Po sodni praksi ESČP, ki jo Upravno sodišče jemlje kot navdih za interpretacijo 43. člena Ustave, ker gre v predmetni zadevi za lokalne in ne za parlamentarne volitve, da načelo svobodnega izražanja mnenja na periodičnih parlamentarnih volitvah sestavljata dva elementa. Prvi element je, da se volitve in volilna kampanija ne smeta izvajati pod pritiskom za izbiro določenega kandidata ali politično stranko, drugi element pa je, da se na nobenega volivca ne sme neprimerno vplivati, da tudi voli določenega kandidata ali politično stranko. To pomeni, da morata biti zagotovljena svoboda oblikovanja mnenja (volje) volivca in svoboda izražanja (iz)oblikovanega mnenja. Kar zadeva svobodo oblikovanja mnenja, institucije Sveta Evrope to opredeljujejo kot obveznost nosilcev javne oblasti (»state authorities«), da zavzamejo nevtralno držo, še posebej kar zadeva uporabo medijev, financiranja strank, shodov itd. Kar zadeva nedržavne subjekte pa je prepovedano vplivanje na volivce preko groženj. Znotraj teh okvirov Upravno sodišče ne najde elementov nepravilnosti v podpori določenemu kandidatu preko prospektov, v katerih so udeleženi predstavniki verskih skupnosti.

Zakonodajalec je jasno predpisal, da volilne kampanije za župana in njegovo listo ni dovoljeno financirati iz proračunskih sredstev občine.

Neposredno sklicevanje na lokalne volitve, kandidate na volitvah ter morebitne pred-volilne obljube ali predstavljanje projektov za čas po volitvah, katerih izid je v času pisanja prispevkov seveda neznan, pomeni volilno propagando, med tem ko obveščanje o tem, kaj je novega, kaj je bilo narejeno in kaj je v teku brez izrecnega ali neposrednega povezovanja z lokalnimi volitvami, pomeni normalno obveščanje o dogajanjih v občini, ki ni volilna propaganda.

Od vseh sedmih listov prilog le na enem listu, kjer je del intervjuja z Zoranom Jankovićem, v oktobrski številki glasila Ljubljana, je sodišče lahko ugotovilo, da je v treh od petih odgovorov (in v dveh vprašanjih) šlo za volilno-propagandno vsebino, čeprav se ta ne bi smela financirati iz proračunskih sredstev.

Pri ugotovljeni nepravilnosti ne gre za takšno nepravilnost, ki bi lahko bistveno vplivala na izid volitev, kajti Zoran Janković je na volitvah dobil 60,45% glasov volivcev, ki so volili, med tem ko je drugi najbolje uvrščeni kandidat dobil 29,50% glasov. Lista Zorana Jankovića je dobila 42,37% glasov ali 23 mandatov v mestnem svetu, druga najbolje uvrščena stranka pa je dobila 19,6% glasov ali 10 mandatov; lista »Davkoplačevalci se ne damo več!« je dobila 0,85% glasov in 0 mandatov. Razlike so torej tako velike, da sodišče lahko z zanesljivostjo ugotovi, da nepravilnost v omenjenem intervjuju z Zoranom Jankovićem ni mogla vplivati na kolektivni izid volitev.

Predmet tega postopka je vprašanje, ali bi zaradi omenjenega dela intervjuja, ki je pomenil volilno propagando, razumen volivec utemeljeno podvomil v poštenost celotnih volitev. Sodišče ne dvomi, je da zaradi nepravilnosti, ki jo je pritožniku na podlagi bremena utemeljevanja in dokazovanja uspelo izkazati v tem postopku, odgovor na to vprašanje negativen.