TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pdp 1651/2004 z dne 16. 12. 2004 se ne sprejme.

Ustavnopravno relevanten bi bil lahko pritožnikov očitek o odstopu od sodne prakse (22. člen Ustave). Vendar pritožnik s pavšalno trditvijo, da je bila dotedanja sodna praksa drugačna, kršitve te pravice ni izkazal. Zahteva po enakem varstvu pravic ne pomeni, da ima stranka v postopku pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokaz za odločitev v sporu ni bistven, ga ni dolžno izvesti. Glede na to, da je sodišče v obravnavanem primeru zavrnilo zahtevek že po temelju, dokazi o višini vtoževane terjatve niso bili bistveni. V zvezi s pritožnikovimi navedbami, naj Ustavno sodišče upošteva tudi njegove pritožbene navedbe, velja pojasniti, da je ustavna pritožba posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presoje. Zato je treba v ustavni pritožbi argumente, ki naj bi jo utemeljili, izrecno navesti. S sklicevanjem na trditve, ki jih je pritožnik uveljavljal v pritožbi, ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti.