TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Členi 5, 6, 8, 12, 22, 23 in 24 Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (Uradni list RS, št. 70/2000) so v neskladju z Ustavo, kolikor do oploditve z biomedicinsko pomočjo niso upravičene ženske, ki živijo v istospolni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, in samske ženske.   Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka te odločbe se še naprej uporabljajo 5., 6., 8., 12., 22., 23. in 24. člen Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.   Zahteva Zagovornika načela enakosti za oceno ustavnosti drugega stavka tretjega odstavka 2. člena in drugega stavka četrtega odstavka 3. člena Zakona o partnerski zvezi (Uradni list RS, št. 33/16) se zavrže.   Zahteva Skupine poslank in poslancev Državnega zbora za oceno ustavnosti 42. člena Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo se zavrže.

Zakonska ureditev dostopa do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju OBMP) ki samskim ženskam in lezbičnim ženskam, ki živijo v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, odreka dostop do OBMP, krši pravico samskih žensk in partnerk istospolne zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti do nediskriminatorne obravnave pri uveljavljanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok (prvi odstavek 14. člena v zvezi s 55. členom Ustave).    Ko gre za možnost spočeti otroka po naravni poti, so tako samske ženske kot lezbične ženske in ženske v neplodnih raznospolnih parih v enakem položaju – po naravni poti otroka ne morejo spočeti. Istospolne družine so po svojih bistvenih značilnostih in z vidika varstva otrokove koristi primerljive s heterospolnimi. Enostarševske družine z otroki so primerljive z dvostarševskimi družinami. Postopke OBMP je glede na biološke danosti in glede na veljavno zakonsko ureditev, ki dopušča heterologno oploditev z darovanimi semenskimi celicami, mogoče izvesti tudi pri ženski v lezbičnem paru in pri samski ženski. Zahtevati, da samska ženska za dostop do OBMP najprej poišče partnerja, osnuje zakonsko zvezo ali zunajzakonsko skupnost in poskuša doseči zanositev po naravni poti, je v očitnem nasprotju z njenim dostojanstvom in zasebnostjo.   Glede na v bistvenem enake pravno upoštevne dejanske položaje razlikovanje v presojani zakonski ureditvi glede dostopnosti do postopkov OBMP ne temelji na neki neosebni razlikovalni okoliščini, temveč izključno na spolni usmerjenosti oziroma zakonskem stanu, ki sta okoliščini iz prvega odstavka 14. člena Ustave.    Izpodbijane določbe Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo posegajo v pravico do nediskriminatorne obravnave istospolno usmerjenih oseb ženskega spola in samskih žensk pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok (prvi odstavek 14. člena v zvezi s 55. členom Ustave).    Otrokova korist naj bi po zakonski zasnovi bila varovana le, če otrok odrašča v t. i. tradicionalni družini (mati, oče, otrok). Tako utemeljen cilj izpodbijane ureditve ni ustavno dopusten niti glede žensk v istospolnih zvezah niti glede samskih žensk.   Upoštevaje smoter izpodbijane ureditve, da naj ima otrok, spočet s pomočjo OBMP, dva starša, ne le enega, se Ustavno sodišče strinja, da je tako opredeljena korist otrok, spočetih z OBMP, lahko legitimen cilj ureditve, ki oploditev omogoča le (istospolnim ali raznospolnim) parom, ne pa samskim osebam.   V primerih neenake obravnave samskih oseb mora zakonodajalec s strokovnimi argumenti to neenako obravnavo vsebinsko utemeljiti in pojasniti, zakaj je z absolutno prepovedjo dostopa do OBMP ženskam brez partnerja (partnerke) mogoče zagotoviti otrokovo največjo korist. Temu bremenu zakonodajalec ni zadostil.