TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Utemeljen in intenziven strah roditelja za usodo svojega otroka ni
pravno priznana nepremoženjska škoda (1. odstavek 200. člena ZOR).

Po uveljavitvi zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) se v sodni
praksi vse bolj pogosto zastavlja vprašanje, ali 200. člen daje
podlago za odškodnino za nepremoženjsko škodo samo neposrednemu
oškodovancu, ali pa tudi posrednemu.
To vprašanje se konkretno zastavlja le pri odškodnini za strah, ker
druge oblike nepremoženjske škode (telesne bolečine, duševne bolečine
zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti itd.), ki jih
omenja 200. člen ZOR, že pojmovno ne morejo trpeti posredni
oškodovanci.
Že na začetku je treba izločiti primer, glede katerega najbrž ni
pomislekov, ko namreč oškodovanec zahteva odškodnino za škodo, ki jo
je pretrpel zaradi lastnih posledic strahu za usodo drugega. V takem
primeru je tožnik neposredni oškodovanec: intenzivni strah mu je
povzročil lastno škodo, ki se kaže v pretrpljenih lastnih telesnih
bolečinah, pretrpljenih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja lastne
življenjske aktivnosti itd.
Ni sicer mogoče zanikati dejstva, da na primer mati trpi intenziven
strah za usodo svojega otroka, če je ta v nevarni situaciji. Otrok se
na primer nahaja v smrtno nevarni situaciji (promet, gondola na
žičnici, itd.), ki pa se je niti ne zaveda in ki se lahko za otroka
tudi srečno konča. Če tako situacijo opazujejo, oziroma posredno
sodelujejo v njej nemočni starši, lahko pri tem doživijo pravi šok,
torej resnično škodo. Škoda posrednega oškodovanca je torej lahko
resnična in intenzivna, vprašanje pa je, ali je tudi pravno priznana
škoda.
Posvetovanje je zavzelo stališče, da navedena škoda posrednih
oškodovancev ni pravno priznana škoda.
Predvsem je treba upoštevati sistematiko ZOR pri ureditvi
premoženjskih sankcij za nepremoženjsko škodo. V 200. členu ZOR je
urejena izključno škoda lastnega izvora, to je telesne bolečine,
duševne bolečine in strah inicialne žrtve, ki je ogrožena, napadena
ali poškodovana ona sama. Sledijo morebitni drugi oškodovanci
(posredne žrtve), na katerih se poseg zoper neposrednega oškodovanca
reflektira. V 201. členu ZOR je zato urejena škoda zunanjega izvora.
Že celotni namen dikcije 200. člena kažeta, da gre za ureditev le
škode lastnega izvora. Tako so na prvem mestu omenjene telesne
bolečine, ki že pojmovno ne morejo biti škoda zunanjega izvroa in jih
zato ni potrebno omejevati. Sledijo duševne bolečine, ki so kot škoda
zunanjega izvora urejene posebej. Sledi strah, ki res ni izrecno
omejen glede na opisano klasifikacijo, vendar take dikcije zakona ni
mogoče interpretirati izolirano. Treba je namreč izhajati iz
sistematike in namena celotnega člena 200. člena ZOR. Res je sicer,
da tudi 1. odstavek tega člena omenja škodo zunanjega izvora (smrt
bližnjega), vendar jo le primeroma našteva, pa še to po sistematiki
na zadnjem mestu.
V 201. členu ZOR je urejena izključno škoda zunanjega izvora in to v
celoti. V tem členu so izoblikovana merila, ki so potrebna, da je
priznanje te vrste škode sploh izvedljivo: določena je vrsta
prizadetosti posrednega oškodovanca, kakor tudi okrog upravičencev. V
201. členu ZOR pa strah kot škoda zunanjega izvora ni naveden, in
sicer zato ne, ker ZOR te oblike nepremoženjske škode ne priznava.
Edina oblika škode zunanjega izvora, ki jo ZOR priznava, so duševne
bolečine, pa še te le v dveh primerih (smrt oziroma težka invalidnost
bližnjega).
Glede na navedeno je posvetovanje zavzelo stališče, da strah za
drugega ni pravno priznana škoda.