TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 10. 2018 se delno ugodi ter se navedeni sklep v VI. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 10. 2018 zavrneta in se navedeni sklep v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 12. 2018 se delno ugodi in se sklep v VII. točki izreka razveljavi.

IV. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 12. 2018 zavrneta in se navedeni sklep v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Ustavno sodišče je v odločbi Up-410/011 resda izpostavilo, da imajo začasne odredbe o vzgoji in varstvu med postopkom velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Vendar to ne pomeni, da take začasne odredbe ni mogoče izdati in da sodišče a priori ni naklonjeno izdajanju tovrstnih začasnih odredb. Tako odločitev mora sodišče sprejeti predvsem takrat, kadar je verjetno izkazana nujnost njene izdaje, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist.

Za predodelitev otroka zaradi onemogočanja stikov morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke, tj. da tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim staršem, da stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, da bo drugi od staršev omogočal stike in da je le tako mogoče varovati otrokove koristi.

Izterjava denarne kazni tako služi zagotovitvi spoštovanja sodnih odločb in učinkoviti uresničitvi upnikove pravice do sodnega varstva.