TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-642/2018/5 (1312-10) z dne 20. 4. 2018 za besedo „istovetnosti“ odpravi besedilo „in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito“. V ostalem se tožba zavrne.

Dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, pomeni le, da tožnik svoje identitete sicer ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami.

Toženka je tudi zato, ker gre za poseg v tožnikovo osebno svobodo, dolžna ukreniti vse potrebno, da razlogi za izvajanje ukrepa čimprej prenehajo, torej da se očiten dvom v tožnikovo identiteto čimprej odpravi. Za odpravo razloga za izvajanje ukrepa oziroma v tem primeru za odpravo dvoma v identiteto si je ves čas dolžan prizadevati tudi tožnik sam, saj je on tisti, ki se je toženki dolžan izkazati z ustreznimi osebnimi dokumenti, s svojim ravnanjem pa je povzročil, da toženka dvomi v njegovo identiteto.

Toženka ni pojasnila, zakaj že ob podaji prošnje o navedenih dejstvih tožniku ni bilo mogoče zastaviti nobenih konkretnejših vprašanj, zaradi česar naj bi bilo treba do izvedbe osebnega razgovora tožniku omejiti gibanje. Ker zato toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka, to je ob razgovoru s tožnikom ob podaji prošnje izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa - vzročne povezave med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja.