TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Šesti do deseti odstavek 39. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 76/08 in 79/09) in 6. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 79/09) niso v neskladju z Ustavo.

Predlagatelj očita arbitrarno uvrstitev Občine Grosuplje med občine, ki morajo v skladu z 39. členom Zakona o lokalni samoupravi zagotoviti člana občinskega sveta - pripadnika romske skupnosti. Očitke je podprl s sklicevanjem na strokovno literaturo, na podatke iz popisa prebivalstva leta 2002 in na maloštevilnost volilnih upravičencev. Ustavno sodišče je dokaze proučilo in ugotovilo, da podatki, na katere se predlagatelj opira pri izpodbijanju ugotovitve o tradicionalnosti poselitve romske skupnosti na svojem območju, niso celoviti. Tradicionalnost oziroma avtohtonost poselitve romske skupnosti je tudi za občino Grosuplje ugotavljal zakonodajalec, obstoj romske skupnosti na območju Občine Grosuplje pa izkazujejo tudi rezultati uspešno izvedenih volitev predstavnika romske skupnosti v tej občini. Te ugotovitve ni mogoče izničiti z oceno, da gre za maloštevilne volilne upravičence glede na število prebivalcev oziroma volilnih upravičencev v Občini Grosuplje. Navedbe predlagatelja zato ne izkazujejo, da bi bila njena obveznost zagotoviti izvolitev predstavnika romske skupnosti v občinskem svetu določena arbitrarno in glede na to izpodbijana ureditev ni v neskladju z 2. členom Ustave. Obstoj avtohtone romske skupnosti v posamezni občini se izkazuje z različnimi okoliščinami. Za ugotavljanje pravice do predstavnika romske skupnosti v občinskem svetu pa so poleg avtohtonosti romske skupnosti pomembni tudi drugi kriteriji (npr. organiziranost, število pripadnikov). Te mora torej upoštevati tudi zakonodajalec v primeru neposredne določitve občin, ki so zavezane zagotoviti uresničevanje te pravice. Izhajajoč iz 65. člena Ustave pa lahko pravico do predstavnika v občinskem svetu iz petega odstavka 39. člena ZLS uresničujejo le tisti pripadniki romske skupnosti, ki so slovenski državljani in imajo urejeno stalno prebivališče na območju občine za izvrševanje volilne pravice na lokalnih volitvah. Ob spremembi navedenih okoliščin bi bil zakonodajalec upravičen navedeno obveznost posamezne občine tudi spremeniti oziroma ukiniti. Vendar pa je tako spremembo dopustno izvesti le na podlagi celovitih in prepričljivih argumentov, temelječih zlasti na podlagi preučevanj sprememb v naseljenosti Romov na območju občine. Na podlagi prepričljivih argumentov, ki bi jasno izkazovali spremembo teh in drugih pomembnih okoliščin, lahko Občina Grosuplje vedno začne aktivnosti za ustrezno spremembo zakonske ureditve, ki ji nalaga izvolitev člana občinskega sveta - predstavnika romske skupnosti. Ker pri določitvi zastopstva romske skupnosti v občinskem svetu že po naravi stvari ne gre za državno nalogo, že ob nastanku te obveznosti ni bilo podlage za uporabo soglasja občine na podlagi drugega odstavka 140. člena Ustave, ki je bilo nato leta 2006 z ustavno spremembo opuščeno. Pooblastilo Državni volilni komisiji je nadomestne narave in zaradi zagotavljanja ustavnosti in zakonitosti v občini nastane šele tedaj, ko občina svoje naloge ne izvrši. Zato ne posega v pravice do lokalne samouprave iz 138. člena Ustave. Izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in ne z 22. členom Ustave. Občinski svet kot predlagatelj lahko uveljavlja varstvo le zoper posege države v ustavni položaj in pravice svoje občine. Nima pa pravnega interesa za uveljavljenje očitka o morebitni neenakopravnosti romske skupnosti v svoji ali v drugi občini, niti glede ureditve pravic te skupnosti na državni ravni. Kolikor se očitek o neenakopravni obravnavi nanaša na primerjavo z drugimi občinami, kjer naj bi tudi živela romska skupnost, pa ne gre za bistven argument v zvezi z varovanjem ustavnega položaja in pravic Občine. Za njen položaj in pravice je bistveno stanje na njenem območju.