TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sodba pritožbenega sodišča razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Vsebino določe tretjega odstavka 412. člena ZKP je treba presojati v luči relevantnih določb Ustave, 6. člena EKČP, ter že povzete prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Namen te določbe je ravno v tem, da se odpravi kakršenkoli dvom v pristranskost sodnika, ki je v prejšnjem postopku odločal o zadevi, ki je napadena z zahtevo za obnovo postopka ter se seznanil z dejanskimi vprašanji. Pritožba je redno in popolno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti tudi iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Če je pritožba vložena iz tega pritožbenega razloga, mora pritožbeno sodišče na seji ponovno presoditi ugotovljeno dejansko stanje. Vendar pa je vloga pritožbenega sodišča pri presoji dejanskega stanja v procesni situaciji, ko sodišče odloča na seji senata, drugačna od presoje dejstev pred sodiščem prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku. Je zgolj kontrolne narave, torej ne zajema psihološke ocene dokazov, temveč le logično - izkustveno oceno pred sodiščem prve stopnje že izvedenih dokazov. Kljub temu gre za presojo dejanskega stanja, ko se sodnik po naravi stvari seznani z dejstvi in presodi, ali so očitki pritožbe, ki se nanašajo na dejansko stanje utemeljeni. Pritožbeni sodnik se torej v tem primeru do dejanskega stanja opredeli. Pri odgovoru na vprašanje, ali se določba tretjega odstavka 412. člena ZKP nanaša tudi na sodnike pritožbenega sodišča, kateri odločajo o zahtevi za obnovo postopka, ali zgolj na člane zunajobravnavnega senata, je treba izhajati iz namena zakonodajalca, ki je očitno hotel preprečiti, da bi odločal isti sodnik o zadevi meritorno in hkrati o dovolitvi oziroma nedovolitvi izrednega pravnega sredstva - obnove postopka, torej pravnega sredstva, katerega namen je izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Upoštevaje takšen namen zakonodajalca so iz odločanja o obnovi postopka izločeni vsi sodniki, ki so se na prvi ali drugi stopnji v predhodnem odločanju opredelili do ugotovljenega dejanskega stanja.

Ni videti stvarno utemeljenega oziroma iz narave stvari izhajajočega razloga za razlikovanje med sodnikom, ki je v prejšnjem postopku sodeloval kot sodnik sodišča prve stopnje in med sodnikom, ki je o zadevi odločal kot pritožbeni sodnik. Oba sta se namreč seznanila z dejansko platjo obravnavane zadeve in do nje zavzela stališče.