TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, spremeni tako, da se sedaj glasi:

1. “Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 91.256,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, je po podlagi utemeljen.“

II. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka (91.256,38 EUR) in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo 47.344,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za poznejšo sodbo.

Pravica nekaj zahtevati pomeni pravico oziroma upravičenje do tega, ne pa načina uveljavljanja te pravice. Poglavitno je, da je pravno varstvo zagotovljeno, ki mora biti učinkovito, ker v nasprotnem ne moremo govoriti o pravici. Če torej pravo zagotavlja tožnici pravno varstvo v nepravdnem postopku, v katerem lahko učinkovito zavaruje pravice do plačila dela najemnine za preteklo obdobje, potem je morda sprejemljiva teza sodišča prve stopnje, da ni upravičena do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve v pravdnem postopku, posebej glede na okoliščino, da gre za ureditev razmerij med skupnima lastnikoma, v nasprotnem pa sodišče prve stopnje dejansko ni odločalo o pravici tožnice do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve in posledično je izostala vsebinska odločitev o tej njeni pravici.

Razvoj prava, kot ga je začrtala novejša sodna praksa, v kateri se poudarja ustavni pomen lastninske pravice in s tem, zahteva po učinkovitem pravnem varstvu te pravice, po mnenju pritožbenega sodišča terja v okviru veljavnih predpisov širši spekter možnosti uveljavljanja pravovarstvenih zahtevkov v zvezi z nedopustnimi posegi enega od zakoncev v lastninsko pravico oziroma upravičenja drugega zakonca, ki ima temelje v skupnem premoženju, kar velja (tudi) za primere, ko nekdanji zakonec preprečuje drugemu nekdanjemu zakoncu uporabo civilnih plodov, ki jih daje stvar iz skupnega premoženja, po razpadu življenjske skupnosti.

Tožnica bi torej lahko v nepravdnem postopku uveljavila pravovarstvo v zvezi z (bodočo) ureditvijo delitve civilnih plodov. Odločitev nepravdnega sodišča glede delitve plodov bi veljala za čas od vložitve predloga oziroma od izdaje sklepa. Vendar tožnica takega (bodočega) pravnega varstva v nepravdnem postopku ne uveljavlja. Pravno varstvo uveljavlja v pravdnem postopku, kjer zahteva, da ji toženec plača del najemnin, ki jih je brez pravne podlage in kljub njenim pozivom zadržal, in s tem bil brez pravnega temelja obogaten na „škodo“ tožnice. Že iz teh razlogov ni mogoče zastopali teze, da je tožničin tožbeni zahtevek izvzet iz pravnega varstva v pravdnem postopku, ker ima tožnica zagotovljeno (učinkovito) pravno varstvo v nepravdnem postopku.

Tožnica je upravičena do opisanega pravovarstva, kot ga uveljavlja, ker s tožencem ni sklenila dogovora, na podlagi katerega bi le tožencu pripadale najemnine iz naslova oddajanja poslovnih prostorov oziroma bi iz njenih ravnanj izhajalo, da soglaša s takim režimom, s tem, da tudi toženčeva ravnanja kažejo, da je vedel, da tožnica takega režima ne sprejema, tožnica pa je tudi pozivala toženca, da ji prepusti del najemnin.