TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tudi iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik zahteva pravno varstvo zaradi ravnanja prvo toženke, ki je sprejela protizakonite in nepotrebne oblastne akte (ukrepe), zoper drugo toženko pa iz razloga, ker te ukrepe izvaja in ker tožniku ne zagotavlja ustreznega šolanja (izobraževanja) od doma, kar vse posledično predstavlja nedopusten poseg v njegove ustavne pravice, kar dopušča vrednostno sintezo, da pravovarstveni nedenarni zahtevek nima civilnopravnega značaja. Prva toženka in posredno druga toženka sta s predpisi, za katere tožnik zatrjuje, da so nezakoniti, uresničevali javni interes (ex iure imperii). V sporno razmerje sta vstopili kot oblastna organa, zato se to razmerje ne ureja po pravilih obligacijskega prava.

Zakon o upravnem sporu daje učinkovito sodno varstvo za ureditev pravnega razmerja, kot ga uveljavlja tožnik, s tem, ko zatrjuje, da je zaradi (oblastnega) delovanja nosilcev oblasti prišlo do kršitev njegovih pravic v procesu osnovnošolskega izobraževanja po ZOsn.

Sodišče v pravdnem postopku ne odloča o zakonitosti predpisov oziroma aktov državnih organov in jih tudi ne odpravlja. Delovno področje pravdnega sodišča v konkretnem primeru je presoja odškodnine, delovno področje upravnega sodišča pa odločanje o zakonitosti predpisov in ureditev razmerja, s tem, da mora upravno sodišče pri ureditvi razmerja, če ugotovi nezakonitost akta, upoštevati javni interes, kar pa pomeni, da lahko uredi razmerje tudi na način, da ne odpravi prizadetost pravnega položaja tožnika. Ob taki razmejitvi pristojnost obeh sodišč, se izkaže kot logična zakonska ureditev, da sodišče v upravnem sporu lahko napoti tožnika na pravdo, kjer se bo odločalo o njegovem zahtevku, da se povrne škoda. Pri odločanju o škodi pa pravdno sodišče ne more presojati zakonitosti upravnega akta, ker je to presojo že opravilo stvarno pristojno upravno sodišče v upravnem sporu.