TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Samo v primeru, če sodišče zakonsko zvezo razveljavi ali razveže,
odloči po načelu oficialnosti o vzgoji, oskrbi in preživljanju ml.
otrok (1. odstavek 78. člena ZZZDR). Niti v ZZZDR niti v ZPP pa ni
podlage, da bi sodišče kršilo načelo dispozitivnosti (2. in 3. člen
ZPP), če gre za preživljanje polnoletnih otrok. Sodišče je vezano na
tožbeni zahtevek.

Tožnica je zahtevala od 1.12.1979 naprej zvišanje preživnine za
polnoletnega otroka na mesečni znesek 4.000,00 din. Sodišče prve
stopnje je tožnici priznalo preživnino v mesečnem znesku 5.000,00
din. Pri tem se je oprlo na določilo 78. in 129. člena zakona o
zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 15/76).
Po pritožbi toženca je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča
prve stopnje tako, da je tožencu naložilo plačevanje preživnine v
znesku 4.000,00 din, kot ga je v tožbi postavila tožnica. Štelo je,
da uporaba 78. člena ZZZDR v konkretnem primeru ne pride v poštev in
da je določilo 129. člena ZZZDR mogoče razlagati le tako, da sodišče
v okviru postavljenega tožbenega zahtevka ugotavlja realne potrebe
tožeče stranke in zmožnosti zavezanca, da torej sodišče sme odločiti
samo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče je
zavrnilo tožničino revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje iz
teh-le razlogov:
Po trditvah revizije naj bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo
določbo 2. in 3. člena ZPP in zmotno tolmačilo določila 78. in 129.
člena ZZZDR. Tožnica smatra, da po določbah navedenih členov ZZZDR
sodišče po načelu oficialnosti odloča o primernosti in višini
preživnine tudi polnoletnih otrok, da torej ni vezano na načelo
dispozitivnosti (2. in 3. člen ZPP), kot naj bi to zmotno štelo
sodišče druge stopnje. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je
sodba sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna in da stališče
sodišča prve stopnje v sodbi z dne 23.4.1980 in stališče tožnice v
reviziji nista v skladu z določili ZZZDR in ZPP.
Čeprav je preživljanje otrok pomembna naloga in dolžnost staršev, ki
izhaja iz družinskega razmerja, so po določbah našega zakona o
zakonski zvezi in družinskih razmerjih starši prvenstveno dolžni
preživljati svoje mladoletne otroke. Polnoletne otroke pa so dolžni
preživljati le tedaj, če se šolajo, ali če je nad otroki podaljšana
roditeljska pravica. Tako kot praviloma preneha roditeljska pravica,
ki je dana staršem v interesu otrok za čas, dokler otroci sami niso v
stanju, da se sami brigajo za svojo osebno imovino, preneha s
polnoletnostjo otrok tudi pravica sodišča, da odloča v primeru
razveljavitve zakonske zveze ali razveze zakonske zveze njihovih
staršev o varstvu, skrbi in preživljanju polnoletnih otrok.
Ko otroci postanejo polnoletni in sposobni, da se brigajo zase in za
svojo imovino, izgubi svrho roditeljska pravica in tudi pravica
sodišča takemu polnoletnemu otroku po načelu oficialnosti določati
preživnino.
V ZPP je postavljeno v 2. in 3. členu načelo dispozitivnosti kot
temeljno procesno načelo. To načelo pomeni, da se začne postopek le
na zahtevo stranke, da postopek tudi teče po volji stranke in da je
sodišče vezano na tisti zahtevek, kot ga stranka uveljavlja. Kadar
ima stranka po materialnem pravu pravico razpolaganja, se ji ta
pravica priznava tudi v procesu. Ali so pravice dispozitivnega
značaja in kakšne so meje dispozitivnosti, o vsem tem odloča
materialno pravo. O pravicah iz družinskih razmerij je to zakon o
zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tudi po zakonu o zakonski
zvezi in družinskih razmerjih so pravice iz družinskih razmerij v
dispoziciji strank. Tako se po volji strank uvede postopek za razvezo
zakonske zveze, postopek za ugotavljanje ali izpodbijanje očetovstva
in tudi zaradi ureditve drugih pravic iz družinskih razmerij. Po
volji strank postopek tudi teče, saj je v njihovi odločitvi
eventuelni umik tožbe. Le v 1. odstavku 78. člena ZZZDR je načelo
dispozitivnosti predrto z določilom, da v primeru razveze zakonske
zveze po 65. členu sodišče odloči tudi o varstvu, vzgoji in
preživljanju skupnih otrok. Samo glede varstva, vzgoje in
preživljanja skupnih otrok, če se zakonska zveza razveljavi ali
razveže, odloči sodišče po uradni dolžnosti, čeprav nobena od strank
takšen zahtevek ni postavila. Le glede tega zahtevka oziroma
odločitve velja po ZZZDR načelo oficialnosti. Ker pa se ob
razveljavitvi ali razvezi zakonske zveze odloča o varstvu, vzgojii in
preživljanju le mladoletnih otrok, je samo v teh primerih sodišče
dolžno in upravičeno odločiti po uradni dolžnosti. Razen določila v
1. odstavku 78. člena ZZZDR druge določbe tega zakona ne dajejo
podlage za uporabo načela oficialnosti. V 129. členu je opredeljen le
način določitve višine preživnine, ne pa tudii upravičenost sodišča
za uporabo načela oficialnosti.
Tako kot s polnoletnostjo preneha roditeljska pravica in otrok
pridobi sposobnost braniti svoje pravice in interese na vseh
področjih, pridobi tudi sposobnost uveljavljati preživnino in
zahtevati zvišanje preživnine, če smatra, da prisojena preživnina ne
zadostuje za njegovo preživljanje. Vse to pa je odvisno od njegove
volje in odločitve. Ker je tako v dispoziciji polnoletnega otroka, da
se odloči, kje bo živel, ali sam ali pri katerem izmed roditeljev in
ali bo zahteval preživnino ali ne ter od koga, velja dispozicija tudi
glede višine postavljenega tožbenega zahtevka. Tega sodišče ne sme
prekoračiti, ker za to nima podlage v ZZZDR in tudi ne v ZPP.
Pri tem je le še pripomniti, da polnoletni upravičenec do
preživljanja tudi ni več otrok v pravnem pomenu besede, čeprav je še
vedno otrok svojih staršev. Po polnoletnosti je poslovno sposobna
oseba in tako kot vsak občan vezan na temeljna načela ZPP, ker je
sposoben pred sodiščem braniti oziroma uveljavljati pravice, za
katere smatra, da mu gredo. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno
revizijo tožnice moralo zavrniti (393. člen ZPP).