TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnik zatrjuje, da naj bi mu grozilo preganjanje s strani nedržavnega subjekta, to je s strani pripadnikov šiitske veroizpovedi. Vendar pa mora v tem primeru nedržavni subjekt imeti lastnosti iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1, ki določa, da je lahko nedržavni subjekt subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne in nočejo nuditi zaščite.

Zgolj prosilčevo predvidevanje je, da je ravno v njegovem primeru nasprotna stran (šiiti), kljub temu, da je v državi manjšina, uspela izvajati tolikšen nadzor nad policijo in si jo podrediti do te mere, da ne bi sprejemala prijav državljanov, za katere sploh ne more vedeti, kakšne veroizpovedi so, ne more zadoščati kot relevanten dokaz, na podlagi katerega bi lahko tožena stranka z gotovostjo ocenila, da policija v Pakistanu ne deluje in svojim državljanom ne zagotavlja varnosti. Tožena stranka je v odločbi navedla, da je tožnik povedal, da s policijo v Pakistanu nikoli ni imel težav in zato tožena stranka sklepa, da je njegovo navajanje, da mu je policija onemogočala zaščito in mu s tem dejansko povzročila tudi težave, ko ni sprejela njegove prijave, nelogično in zgolj poglobi dvom v resničnost njegovih navedb (str. 25 odločbe). Nadalje na isti strani odločbe tožena stranka navaja, da v kolikor policist resnično ne bi želel sprejeti njegove prijave, pa iz informacij izhaja, da bi tožnik lahko izpolnil pritožbo in jo naslovil na policistu nadrejeno osebo, take možnosti pa ni izkoristil. To, da se ni počutil ogroženega s strani lastne države, pa potrjuje tudi dejstvo, da se je v Španiji na izvorno državo obrnil, ko je zaprosil za izdelavo potnega lista in osebne izkaznice.