TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Neizvedba predlaganega dokaza in napačna ugotovitev sodišča prve stopnje o neprerekanosti nista vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe.

Zavzemanje za višjo ocenitev vrednosti celotne nepremičnine je – upoštevaje vsebino pritožbe – pritožniku v škodo. Ker ugotovljena skupna vlaganja pravdnih strank znašajo 85.100,48 EUR, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da predstavlja, glede na postavljene zahtevke, na katere je vezano, 4/10 nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer je tožnikov delež 1/5 oziroma 20 % celotne nepremičnine.

V zvezi z dokazno oceno je treba uvodoma poudariti, da pri njenem oblikovanju nikakor ni nujno, da bi sodišče posamezni priči sledilo le v celoti ali pa ji sploh v ničemer ne bi sledilo. Možno je, da sodišče sledi zgolj delu izpovedbe, zato pritožbena navedba, da tožnikove resnicoljubnosti ni mogoče obravnavati selektivno, ne vzdrži. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o prenehanja IZS pravdnih strank v letu 2004, saj je prepričljiva in izčrpna. Sodišče prve stopnje se je poglobljeno opredelilo do izpovedb vseh prič in obeh pravdnih strank. Zaključek je rezultat skrbne in vestne presoje vsakega pričanja posebej in nato vseh skupaj. Celoten dokazni sklop pa logično in življenjsko prepričljivo sestavlja celostno sliko relevantnega dogajanja med pravdnima strankama.

Glede zastaranja zahtevka, ki se nanaša na vlaganja v nepremičnino še pred nastankom IZS, in povračila vložka v nakup stanovanja po t. i. „Jazbinškovem zakonu“, ni bilo sporno, da sta terjatvi nastali (še) pred začetkom IZS. Ob upoštevanju določbe 358. člena OZ in ugotovitve, da je IZS pravdnih strank prenehala leta 2004, je zadržano zastaranje pričelo teči z začetkom leta 2005, ko pogojev za zadržanje zastaranja ni bilo več. Od razpada IZS pa do vložitve tožbe v letu 2007 je preteklo že več kot šest let. To pomeni, da je petletni splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ v času vložitve predmetne tožbe že potekel, kar utemeljuje zaključek prvega sodišča o zastaranju terjatev.