TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati 839,97 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženka podala informacije zadostne intenzivnosti, ker je dala zgolj splošna opozorila, da tečaj in obrestna mera lahko zanihata, ne pa tudi, da je višina končnega zneska kredita odvisna od dveh negotovih spremenljivk (valutni tečaj in variabilna obrestna mera LIBOR), katerih tveganost je neomejena, kar vključuje tudi možnost znatnih nihanj, ki so glede na trajanje kreditnega razmerja (20 in 30 let) realna in lahko tožniku bistveno otežijo odplačevanja kredita. Ugotovitev, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, pa ne pripelje avtomatično do ničnosti pogodbe, se pa takšen pogoj šteje za nejasnega in je povržen presoji nepoštenosti. Ker toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako pa v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten oziroma nedopusten, kreditni pogodbi pa posledično nista nični.

Tožnik je v tožbi trdil, da je kreditna pogodba nična iz razloga, ker je (v posledici toženkinega nedopustnega postopanja/opustitve) sam prevzel tveganje valutnih sprememb. Zato je za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja odločilno, kdaj je bil z okoliščino, da je to tveganje prevzel, seznanjen. Tožnik je zaradi vedno višjih obrokov kredita vsaj od 1. 1. 2011 dalje vedel za okoliščine prevzema tveganja valutnih sprememb, zato je njegov kondikcijski zahtevek zastaral.