TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Sodišče lahko narok prekliče ali preloži zgolj iz upravičenih razlogov in če je to potrebno za izvedbo dokazov na naslednjem naroku, to pa so lahko načeloma le razlogi, ki sicer utemeljujejo vrnitev v prejšnje stanje. Obisk hčere iz tujine ne predstavlja utemeljenega razloga za preklic oziroma preložitev naroka.

V pravdnem postopku velja načelo o povezanosti trditev z dokazno ponudbo oz. načelo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), ki stranki nalaga, da najprej poda trditve (navedbe) o pravno relevantnih dejstvih in šele, če so podane ustrezne trditve, se njihova resničnost (če so te trditve sporne) preizkuša z izvedbo dokazov. Izvajanje dokazov (npr. zaslišanje strank ali prič) ne more nadomestiti manjkajočih trditev, saj mora nasprotna stranka imeti možnost, da se o pravno pomembnih trditvah nasprotnika izjavi (po domače, »se brani«) in če tožnik ustreznih trditev sploh ne oblikuje, se toženci niti ne morejo uspešno braniti (ker se ne morejo in nimajo pred čim). Če je zahtevek nesklepčen, je tudi vsakršno izvajanje dokazov nepotrebno, saj ni ničesar (pravno relevantnega), kar bi bilo možno in potrebno dokazovati.

Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato morajo biti navedbe v njej konkretne in zgolj sklicevanje na že podane navedbe v vlogah iz postopka na prvi stopnji ne zadošča za utemeljenost pritožbe.

Pravni interes kot ena od procesnih predpostavk za dopustnost tožbe, je ožji in drugačen od laično pojmovanega »interesa« (ekonomske ali druge koristnosti); pravni interes je podan, če bi ugoditev zahtevku pomenila za tožnika določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tega pa z zahtevki, da naj si tretje osebe vrnejo določene zneske, tožnik ne more doseči, saj to ne bi v ničemer vplivalo na njegov pravni položaj.

Spor o (ne)veljavnosti pogodbe je dopustno rešiti le za vse pogodbene stranke na enak način; logično, življenjsko nevzdržno in zato pravno nedopustno bi bilo, če bi se tak spor razrešil različno za različne stranke pogodbe, zato je nujno, da v tovrstnih sporih kot pravdna stranka nastopajo vse pogodbene stranke. Če s tožbo niso zajete vse pogodbene stranke, ni tožena prava oseba in zato je tak zahtevek a priori neutemeljen.

Ker ni bil izpolnjen eden od pogojev iz določbe 243. člena ZZK-1 (neveljavnost izpodbijane vknjižbe iz materialnopravnega razloga, ker je bilo zemljiškoknjižno dovolilo neveljavno ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti zavezovalnega pravnega posla), obstoja drugega pogoja (kršitve tožnikove stvarne ali obligacijske pravice z izpodbijano vknjižbo) ni potrebno ugotavljati.