TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 1 spremeni tako, da se glasi:

"Ugotovi se, da je prodajna pogodba z dne 18.8.1995 z aneksom k prodajni pogodbi z dne 14.12.1995 med prodajalcem F. S. st., roj. ..., kot prodajalcem in M. Š., roj. ... ter S. Š., roj. ... kot kupcema v zvezi z nepremičnino vl. št. 366 k.o. X, ki obsega parc. št. 236/15, stavbišče hiše, 345 m2 in parc. št. 236/16, sadovnjak, 390 m2, s hišo na parc. št. 236/15, darilna pogodba med darovalcem F. S. st. in obdarjencema M. Š. in S. Š."

2. Sicer se pritožba zavrne in se v točki 2 izpodbijana sodba potrdi (zavrnitev ugotovitve, da v zapuščinsko premoženje po pokojnem F. S. st. spada v točki 1 navedena nepremičnina in zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka).

3. Izrek o stroških v izpodbijani sodbi se spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje, skupaj s pritožbenimi stroški, ki so nastali do dneva izpodbijane sodbe, torej do 29.9.2003.

4. Toženca M. Š. in S. Š. sta nerazdelno dolžna povrniti tožnici M. L. 236.633,00 SIT (dvestošestintridesettisočšeststotriintrideset tolarjev) pritožbenih stroškov, nastalih v zvezi z obravnavanjem pritožbe proti izpodbijani sodbi, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe. Toženca M. Š. in S. Š. sama nosita svoje stroške pritožbene obravnave.

Tožnici kot dedinji je uspelo dokazati, da je šlo pri obravnavani prodajni pogodbi v resnici za darilno pogodbo in da je bila torej prodajna pogodba navidezna. Med strankami je prikrivala pravo, torej darilno pogodbo (člen 66 ZOR). Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če prikriva kakšno drugo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.

V situaciji, ko neposrednih dokazov za tožničino trditev ni in je glede na zapis v listini - kupni pogodbi s podpisom o izročitvi denarja, niti ne more biti, mora tožnici biti dana možnost, da svoje drugačne trditve dokazuje s posrednimi dokazi, torej z indici. Tudi sklenjen krog indicev, torej posrednih dokazov, ima po prepričanju pritožbenega sodišča načeloma enako dokazno moč kot neposredni dokaz. Pri tem je pri presoji tako neposrednih dokazov, ki jih ponujata toženca, kot pri presoji posrednih dokazov, ki jih ponuja tožnica, treba uporabiti zakone logike in splošne življenjske izkušnje, da bi sodišče lahko sprejelo dokazno oceno na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (člen 8 ZPP).

Čeprav je bilo ugotovljeno, da gre v resnici za darilno pogodbo, pa to še ne pomeni, da nepremičnina spada v zapuščino. V zapuščino bi nepremičnina spadala, če bi šlo za neveljavno pogodbo, kar bi pomenilo, da je bila nepremičnina ob smrti last zapustnika. Če je zapustnik podaril nepremičnino, če je darilna pogodba veljavna in tako je bilo tudi ugotovljeno, tedaj ob smrti nepremičnina ni bila zapustnikova. V zapuščino torej ne spada (člen 2 ZD) in je torej sodišče prve stopnje prav ravnalo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Drugo vprašanje pa je vrnitev darila oziroma zahtevek v zvezi z nujnim deležem, glede česar je bilo že opozorjeno v odločbi višjega sodišča II Cp 857/2002 z dne 9. 4. 2003, vendar v tej pravdi takega zahtevka tožnica ni postavila.