TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Ob presoji organa, da javni interes obstoji tudi po umiku zahteve stranke, se načelo dispozitivnosti umakne upoštevanju javnega interesa, kar določba tretjega odstavka 135. člena ZUP omogoča. Pri obravnavani situaciji je, glede na navedene procesne in materialne določbe ZPOmK-1, ugotoviti, da je nadaljevanje postopka na podlagi tretjega odstavka 135. člena ZUP mogoče. Možnost, da se na podlagi ZPOmK-1 začne postopek presoje koncentracije na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti, se po mnenju sodišča izkazuje kot podlaga, da se določba tretjega odstavka 135. člena ZUP uporabi.

S tem, ko je toženka odločila, da se postopek presoje koncentracije A. in B. nadaljuje, pogoj iz drugega odstavka 12.o člena ZPOmK-1 ni bil izpolnjen. Z izdajo izpodbijanega akta postopek presoje koncentracije ni bil končan, temveč se je nadaljeval. Tretji odstavek 12.i člena ZPOmK-1 določa, da direktor izdaja pravne akte v posamičnih zadevah iz pristojnosti Agencije, razen če ni za izdajo pristojen senat. Izpodbijani sklep je torej izdala pristojna oseba.

Ni slediti ugovoru, da podpisani v.d. direktorja nima veljavnega pooblastila za odločanje v konkretni zadevi, ker lahko opravlja zgolj posle poslovodenja. V konkretnem primeru je bil prejšnji direktor toženke razrešen na lastno zahtevo, vlada pa je na podlagi določb ZPOmK-1 imenovala za v.d. direktorja A.A. Tako je bil v.d. direktor toženke imenovan v skladu z določbami ZPOmK-1, delokrog v.d. direktorja pa je enak delokrogu direktorja toženke, vključno s sodelovanjem pri odločanju kolegijskih organov toženke, torej tudi pri odločanju senata.

Taksna obveznost je nastala ob vložitvi vloge za priglasitev koncentracije, torej je obveznost nastala za vlogo, s katero je tožnik začel postopek presoje koncentracije, in ne za odločbo.