TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 196.664,72 EUR zniža na znesek 189.805,36 EUR ter tožbeni zahtevek za to razliko zavrne,

v preostalem pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Trditve tožencev, da naj bi bil tožnikov obračun sporen in samovoljen, so ostale na ravni pavšalnosti, zato jih sodišče prve stopnje niti ni moglo preizkusiti. Pritožbena zatrjevanja, da naj bi sodišče prve stopnje ignoriralo navedbe tožencev in da je preprosto sprejelo navedbe tožnika, že iz tega razloga niso utemeljena.

Tožnik je oba obračuna natančno specificiral, obrazložil vsako od postavk ter obenem predložil izpiske iz poslovnih knjig, ki se z obračuni ujemajo. Zaradi tega sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi dvomilo v pravilnost teh obračunov in posledično tudi ni pritegnilo v postopek izvedenca finančne stroke. Podalo je ustrezne razloge, zakaj tega dokaza, ki ga je sicer predlagal tožnik, ni izvedlo, in zakaj je sledilo obračunom tožnika.

V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnik veljavno odstopil od pogodbe šele leta 2017 in tedaj prevzel posest nepremičnin. Navedbe tožencev, da je bilo medsebojno razmerje prekinjeno že leta 2013, so bile implicitno zavrnjene. Poleg tega so bile trditve glede zastaranja navržene, brez ustrezne specifikacije, kdaj točno naj bi začelo to zastaranje teči (omenja se zgolj leto 2013) ter za katere terjatve in kdaj naj bi nastopilo.