TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Ugotovi se, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku.

Praviloma je pri poskusu kaznivega dejanja uboja v opisu dejanja opisana tudi posledica, ki se kaže v posegu in poškodbi telesne integritete drugega, to je lahko, huda ali posebno huda telesna poškodba. Kaznivo dejanje poskusa uboja je seveda lahko izvršeno z nevarnim sredstvom, torej s sredstvom, ki je sposobno poškodovati telesno integriteto drugega in povzročiti telesno poškodbo oziroma s sredstvom, s katerim je mogoče drugemu vzeti življenje. Opis kaznivega dejanja poskusa uboja tako že po naravi stvari lahko obsega opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1, to je poškodbe prizadejane z nevarnim sredstvom oziroma s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

Ko sodišče iz opisa kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 izpusti očitek, ki opisuje poskus kaznivega dejanja uboja in ohrani tisti del opisa kaznivega dejanja, ki opisuje in konkretizira kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, se obdolženčev pravni položaj v ničemer ne poslabša in v njegov pravni položaj ni z ničemer poseženo.

Kadar sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, pa podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, lahko obdolženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja, v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo.