TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se v delu, ki se nanaša na predlog za izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 24948/2015 z dne 20. 7. 2015, ugodi in se izpodbijani sklep v tem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Stališča Ustavnega sodišča iz odločbe Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo je potrebno upoštevati tudi pri odredbah, izdanih na podlagi določbe 156. člena ZKP.

Poseg v pravico do zasebnosti bančnih komitentov (35. člen Ustave RS) je potrebno ovrednotiti v luči načela sorazmernosti, saj ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih v omejenem in prilagojenem obsegu uživajo tudi pravne osebe, niso absolutne, temveč jih omejujejo temeljne pravice drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave RS).

Po presoji pritožbenega sodišča je oškodovana banka X. d.d. s podajo dopolnjene kazenske ovadbe zasledovala legitimen cilj, ki se odraža v varovanju svoje zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, posredovanje relevantne dokumentacije policiji pa je bil primeren in edini možen način za začetek kazenskega pregona zoper osumljence, ki naj bi jo s kaznivimi dejanji oškodovali. Ravnanje oškodovane banke je bilo tudi sorazmerno v primerjavi s težo posega v pravico do zasebnosti njenih komitentov (osumljencev), saj je oškodovanka organom pregona posredovala le nujno potrebno pravnorelevantno dokumentacijo, v zvezi s katero se je pojavil sum storitve kaznivega dejanja, pri čemer na drugačen način kvalitetne in dokazno podprte kazenske ovadbe sploh ne bi mogla podati. V okoliščinah obravnavane zadeve je potrebno torej v koliziji pravic do zasebnosti bančnih komitentov in pravice do zasebne lastnine oškodovane banke dati prednost slednji, saj oškodovana banka v nasprotnem primeru ne bi imela nobene možnosti za podajo dovolj konkretizirane kazenske ovadbe in bi jo pravna ureditev o zaupnosti bančnih podatkov pravzaprav silila, da sum storitve kaznivega dejanja, s katerim je bila sama oškodovana, enostavno spregleda.

Okoliščina, da bi zainteresirane osebe lahko skrile ali uničile dokaze, za katere je izkazana verjetnost, da jih bo mogoče najti pri njih, je vsekakor okoliščina, ki bi onemogočila učinkovitost hišne preiskave, to pa je tudi konkreten razlog, zaradi katerega je bilo nujno poseči v zasebnost osumljenih.