TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 23/2015 z dne 24. 2. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Kopru v novo odločanje.   Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna. Za očitno napačno sodno odločbo gre, če sporne uporabe prava ni mogoče zagovarjati z uveljavljenimi metodami razlage prava, zaradi česar je utemeljen sklep, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej samovoljno.   Litispendenca preprečuje istočasno (vsebinsko) odločanje sodišča o tožbah z istim (tožbenim) zahtevkom. V nobeni izmed možnih pravnih razlag tretjega odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku ni opore za stališče, po katerem bi bila litispendenca (smiselna) ovira za vsebinsko odločanje izvršilnega sodišča o dolžnikovem ugovoru po izteku roka, vloženem proti sklepu o dovolitvi izvršbe. Očitno je, da z ugovorom po izteku roka, četudi ga dolžnik utemeljuje z dejstvom prenehanja izterjevanih terjatev zaradi pobotanja, dolžnik ne uveljavlja zahtevka, naj sodišče zoper upnika dovoli izvršbo zaradi izterjave svojih (pobotnih) terjatev ali morda od slednjega pobotne terjatve kar izterja. Ker je pritožbeno sodišče smiselno uporabo tretjega odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku oprlo na stališče, za katero ni opore v nobeni izmed uveljavljenih pravnih razlag, je izpodbijana odločitev samovoljna oziroma arbitrarna ter s tem v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.   Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča do seznanitve in do opredelitve, kar (sicer v omejenem obsegu) velja tudi za instančna sodišča. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Pravica, da pritožbeno sodišče pritožbene trditve in stališča obravnava, jih ovrednoti in v primeru zavrnitve obrazloži, zakaj ne vzdržijo, je sestavni del pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem.   Zgolj s pritrditvijo stališču sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne odgovori na v pritožbi vsebovane jasne očitke, s katerimi pritožnica to stališče izpodbija in ki jih ni mogoče označiti za nedopustne ali očitno pravno nepomembne ali neutemeljene. Ker je pritožbeno sodišče pritožničine očitke zavrnilo z zgolj navidezno obrazložitvijo, je kršilo pritožničino pravico do izjave iz 22. člena Ustave.