TFL Vsebine / TFLGlasnik

TFL Glasnik:
Ste dolgoletni direktor družbe Marmor Hotavlje, prejemnik več priznanj, nazadnje združenja manager za življenjsko delo pa bi vas najprej vprašala, na kaj ste v vaši dolgoletni karieri najbolj ponosni.

Branko Selak:
Veliko je stvari na katere sem ponosen. Morda bi izpostavil ta objekt, leta 1980, smo ga zgradili in sem bil v takrat še tehnični vodja in nadzornik pri investiciji v objekt, v katerem sedimo. Vrednost tega objekta je bila večja, kot je bila celoletna realizacija. To je bilo takrat nekaj posebnega, saj je bila naša investicija res dobro premišljena in finančno dobro načrtovana. To je bilo namreč obdobje, ko je kar nekaj velikih investicij v slovenskem prostoru prekoračilo začetno vrednost investicije za 30-50 ali več odstotkov. Mi smo jo naredili za pol odstotka nižje, kot je dejanska predvidena vrednost in smo jo v čisto normalnem postopku tudi odplačali.

Mogoče je pa zanimivo to, ker smo kot majhno podjetje šli v prvo mednarodno sovlaganje za potrebe investicije. Mi smo takrat vključili v to investicijo Kamen Pazin - to je najmočnejše kamnarsko podjetje na Hrvaškem. Bili so vključeni še Jelovica Škofja Loka, Inštalacije Škofja Loka, Tehnik Škofja Loka in imeli smo sporazum, v katerem smo tudi določili vse plačilne pogoje in smo takrat brez nekih večjih težav v 5 letih poplačali stvari. Danes si ne predstavljam, da gremo v investicijo v Marmorju, pa smo poznana firma, ki bi bila višja od celoletne realizacije.

TFL Glasnik:
Impresivna pot se je začela leta 1948, ko je bil Marmor Hotavlje ustanovljen. Potem se je zgodila samostojna Slovenija in lastninjenje. Vi ste z vašo vizijo dolgoletnega direktorja tudi pametno pristopili k lastninjenju in popeljali Marmor na današnje obrate – zdaj je to svetovno znana družba. Imate 20 milijonov prometa, 160 zaposlenih in z marmorjem opremljate najbolj prestižne objekte po svetu. In zdaj počasi zaključujete vaše aktivno sodelovanje, saj niste več direktor in podjetje vodita sinova. Potrebno je bilo imeti veliko vizijo, kakšni so bili vaši koraki?

Branko Selak:
Najprej moram povedat, da me leta 1948 še ni bilo tukaj, prišel sem 1969 in sem bil pod tedanjim vodstvom dolgoletnega direktorja gospoda Štremflja, ki je imel vizijo, saj je zasledoval zdravo kmečko pamet. Tisto, ki je danes v Sloveniji niti slučajno ni in smo se vsi zavedali, da če hočemo, da bomo tukaj obstali, kjer nimamo naravnih pogojev, jo moramo imeti. Če pogledate, mi smo v nekakšnem rokavu, kjer ni bilo transportnih poti in moraš še toliko boljše delat, kot bo delala konkurenca, ki je recimo nekje v Ljubljani ali Kranju. Vse to nas je potem zmeraj gnalo, da moramo biti v tehnologiji ali bodisi v pristopu do dela korak pred ostalimi.

In ko gledaš to pot; da, eno je zaupanje, ki ga moraš imeti, in to je bilo gotovo prvo. Imel sem srečo, da sem imel okrog sebe ekipo, kjer smo si zaupali. Tako zaupanje si težko predstavljam že v eni normalni družini. V končni fazi, ko smo dobili dober projekt, smo se dejansko vsi resnično veselili. To je bil dogodek, ko smo spili kozarec šampanjca - iz nekega navdušenja, ker smo vedeli, da smo naredili korak naprej. 

In zaupanje, ki ga zelo veliko poudarjam, mora biti obojestransko. To pomeni, da tudi ti moraš zaupati ljudem in ljudje morajo zaupati tebi. Enkrat mal bolj, enkrat malo manj, a ko pride kriza, je takrat pomembno, da če si v dilemi, stopiš naprej, prevzameš odgovornost; ne da bi od vratarja naprej iskali, kdo je bolj ali manj odgovoren. Ko si na prvem mestu, si najbolj odgovoren.

Okrog tega lastninjenja takrat ni bila prva stvar v osebni koristi. Sam sem takrat postavil pogoj: če gremo v postopek lastninjenja vsi zaposleni, potem sem zraven, če ne, me ni. Šli smo po tej poti in smo v tistem času imeli ponudbe. Ravno delali smo upravno stavbo Wienerberger na Dunaju in so k nam že hodili, kot po vseh slovenskih podjetjih takrat, in so rekli, ’glejte, direktor, ko boste končali ta projekt, bi se mi malo povezali’. Ne, to pa ne, sem takrat rekel. In, to je bilo malo kot postranski pogoj, da smo posel dobili. Posel smo dobili in smo ga odlično izpeljali. Leta 1994 je bil to kar velik dogodek na Dunaju. To je bila največja naložba s privatnim kapitalom. Ob tistih ponudbah sem direktorju malo v šali rekel: glejte vašo firmo zelo cenim, ampak verjemite mi, da bi bil počaščen, če bi me povabili na koncert Dunajskih dečkov, a sem tak lokalec in verjemite, da mi več pomeni, če pride sem gorenjevaški oktet in nam zapoje pred podjetjem.

To so neke zgodbe, ko si na lep način diplomatsko izpeljal stvari in nismo imeli težav s postopki, da uspeš. In to, v tistih pogojih, ki so bili katastrofalni za pridobitev posla zunaj; ko smo že bili v Evropski uniji, pa so nas začeli mučiti z delovnimi dovoljenji in z drugimi zadevami.

Takrat je bilo ogromno angažiranja na vseh ravneh. Bom povedal primer. Če si hotel dobiti delovno dovoljenje, so morali zaposleni v tuji državi bivati en mesec prej. Potem smo, ampak ne v barakah temveč v dobrem hotelu, namestili po 30 ljudi.

TFL Glasnik:
Ravno taki koraki pri lastninjenju so bili pomembni, ki so vas pripeljali do današnjega uspeha. Podobna je tudi zgodba Medexa, kjer je oče današnje uspešne direktorice imel podobno vizijo. To so dragulji slovenskega gospodarstva, ki se ni potopilo v vseh tistih poskusih odkupov. Vam čestitam za to, za tudi malo gorenjske trme, ki je potrebna, pa jasna vizija seveda.

Branko Selak:
Glejte, na vsak način se zavedaš, da je tako, kot da bi šel kmet ta boljšo njivo prodajat. Smo od središča odmaknjeni; kateri tujec bi šel vlagat v te kraje. Tukaj pa je vsa lastna osebna energija, ki smo jo zaposleni dejansko vlagali.

TFL Glasnik:
Koliko kamna še pridobivate tu v Hotavljah?

Branko Selak:
Sedaj le še nekaj odstotkov. Ko pa sem prišel v podjetje, je pa to bilo stoodstotno samo iz tega materiala. Prvi premik je bil, da smo začeli na področju bivše Jugoslavije nabavljati kamen, zdaj pa ga nabavljamo po celem svetu. Pri najbolj luksuznih zadevah, jahtah in rezidencah navadno hočejo investitorji unikatne materiale – nenormalno drage, a ni rečeno, da so tudi tako kvalitetni. Ceno sicer določa redkost materiala in zato je tako drag.

TFL Glasnik:
Torej oni izberejo in glavna dodana vrednost Marmorja Hotavlje je v bistvu odlična obdelava in dizajn vsega tega, kar naročniki hočejo.

Branko Selak:
Poglejte, mi smo eno redkih, ne poznam takšnega podjetja, in smo zato tudi prvi na področju jaht, saj speljemo vse od ideje do projektov, nabave materiala, ter vseh kalkulacij in izdelave tukaj. In potem gremo v ladjedelnice po celem svetu, kjer vgrajujemo in smo zraven od začetka do konca. Izjemno naporna zadeva. Najprej gremo s svetovno znanimi arhitekti k dobaviteljem in izberemo kamen. Tam pa se ne pogaja glede cene.

TFL Glasnik:
Torej ste Marmor Hotavlje razvili v firmo svetovnega formata, ki je sposobna speljati projekt od začetka do konca, pravzaprav imate vrhunske dizajnerje, vrhunske oblikovalce, razvojnike. Firma, z dejansko izjemno visoko dodano vrednostjo. Kaj pa pravi konkurenca? A jo sploh imate?

Branko Selak:
V času mojega zelo aktivnega dela je bila konkurenca nekaj normalnega – že v Sloveniji, da ne govorim v Jugoslaviji. V tem trenutku se s konkurenco na domačem tržišču ne ukvarjamo, gledamo, kako narediti korak naprej, sploh pa smo na slovenskem trgu malo prisotni. Delamo tiste bolj zahtevne projekte. Zdaj bo to gotovo nepopularno če bomo rekli, da smo delali vilo Schellenburg, kjer smo imeli zelo visoke zahteve glede kvalitete in kjer smo naredili vse kamnite elemente. Recimo Žale, arhitekta Marko Mušiča, ki je bil izjemno zahteven projekt, smo mi delali. Kar je bil za nas izziv.

Največ hotaveljskega kamna v Sloveniji imamo v Cankarjevem domu - 4.500 kvadratov, daleč največ pa ga imamo v konferenčnem centru in hotelu Sheraton Zimbabve, 10.000 kvadratnih metrov. Slednje je zgodba in pri vsakem projektu je zgodba, kako smo prišli do projekta. Konferenca zunanjih ministrov neuvrščenih je bila v Ljubljani in njihov minister je videl Cankarjev dom, ki smo ga dokončali in je bil nad njim navdušen. Poiskal je povezavo in takrat nas je vodja Cankarjevega doma obvestil, naj se nemudoma oglasimo. Mož je bil navdušen in je povedal, da ga zanima. In tako smo bili del projekta v Zimbabveju.

TFL Glasnik:
Svetovna firma in to tukaj, v zares majhnih in težko dostopnih Hotavljah. In še zadnje vprašanje bi vam zastavila, kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Branko Selak:
Da Slovencem povsod manjka enotnosti. Kar smo čutili celo na mednarodnih projektih. Eden mojih prvih takih projektov je bil leta 1972 v Iraku. Slovensko gradbeništvo v Iraku je delalo na projektu, na katerem je bilo 15.000 zaposlenih, od tega je bilo Slovencev le dobra tretjina. Ampak, ko si nekatere stvari uveljavljal, si imel z našim slovenskim pristopom večje težave kot z investitorjem. To je tisto, ko si v majhni vasi, kot je Slovenija. Zmeraj sem rekel, naj se ne delimo. Delajmo kvalitetno, da nas bodo vsi spoznali, da se bomo lahko usedli tudi k bolj bogati mizi, ker nam ni treba, da bomo dirigirali, kaj mora biti na mizi, ampak bomo s tistega, kar bo ostalo na mizi, bistveno bolje živeli, kot danes. In, če bomo bolje živeli kot danes, bomo tej družbi nekaj prispevali in sami sebi tudi.

To je bil zmeraj moto in kamorkoli smo šli, sem se potrudil, da bi prišlo tudi še kakšno slovensko podjetje zraven.