TFL Vsebine / TFLGlasnik

Meniva, da je k zgornjima sklopoma razlogov mogoče dodati še tretjega, v katerem korenini ključen problem za zaostanke. Gre za to, da Slovenija gleda na tujce kot na (varnostno) tveganje in jih v postopkih pogosto brez potrebe obravnava prestrogo in pretrdo. Vse to vpliva na čas trajanja reševanja zadeve. Namen tega prispevka ni iskanje razlogov za takšno obravnavo, ampak prikaz nekaj konkretnih primerov iz upravne prakse.⁵ Gre za primere, kjer organi tujce v imigracijskih postopkih obravnavajo »pretrdo «, takšne obravnave pa ni mogoče pojasniti drugače kot s tem, da Slovenija gleda na tujce kot na (varnostno) tveganje. Na koncu predstaviva tudi nekaj rešitev, ki bi po najinem mnenju pripomogle k hitrejši obravnavi vlog.

Izrecno poudarjava, da ni namen tega članka alokacija krivde za zaostanke pri odločanju na katerikoli konkreten organ ali osebo. Razlogi so gotovo kompleksni in bi jih bilo nepošteno pripisati enemu ali drugemu organu v verigi odločanja.

Ureditev dovoljenj za prebivanje v slovenski zakonodaji

Dovoljenja za prebivanje in postopek njihove izdaje so na »krovni ravni« urejeni v IV. poglavju Zakona o tujcih (ZTuj-2).⁶ Tam so opredeljena dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje za določen čas ter za določen namen ali prebivanje za nedoločen čas.⁷ Najširše se delijo na dovoljenja za začasno prebivanje in na dovoljenja za stalno prebivanje.⁸ Dovoljenje za začasno prebivanje se izda za določen namen⁹ in za določen čas, dovoljenje za stalno prebivanje pa se izda brez omejitev glede trajanja in namena bivanja v Republiki Sloveniji.¹⁰

Poleg ZTuj-2 je pri izdaji dovoljenj za prebivanje, ki vsebujejo tudi element dela, treba upoštevati še določbe Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT)¹¹ ter številne podzakonske akte, izdane na podlagi ZTuj-2 oziroma na podlagi ZZSDT. Eden izmed pomembnejših podzakonskih aktov je gotovo pravilnik, ki (med drugim) v prilogi vsebuje 42 predpripravljenih obrazcev (zahtev, prošenj) za izdajo dovoljenj, njihova podaljšanja, zamenjavo itd.¹²

Kompleksnost ureditve

Že ob bežnem pregledu ureditve je mogoče zaključiti, da je postopek izdaje dovoljenj za prebivanje izrazito kompleksen in tujcu, ki po možnosti ne govori slovensko, težko razumljiv ter doumljiv. Kljub temu, da je postopek predpisan v ZTuj-2, ZZSDT in podzakonskih predpisih, je treba upoštevati tudi obvezna navodila, ki jih daje Ministrstvo za notranje zadeve upravnim enotam na področju dovoljenj za prebivanje.¹³ Ta navodila, ki se po najinem vedenju nanašajo predvsem na dokazna vprašanja, strankam in pooblaščencem niso dostopna, so pa zelo pomembna z vidika učinkovitega vodenja postopka. Skratka, postopki za izdajo dovoljenj za prebivanje so kompleksni.¹⁴

Zaradi tega ne čudi, da tujci v postopkih pogosto angažirajo strokovno pomoč. V zadnjem času v pisarni opažamo porast primerov, v katerih naše stranke – tujci pogosto med samim postopkom menjajo »začetnega « pooblaščenca, ki ni pravnik oziroma odvetnik. Postopki za izdajo dovoljenj za prebivanje so namreč upravni postopki, v katerih je lahko pooblaščenec vsak, kdor je poslovno popolnoma sposoben.¹⁵ In v praksi takšne postopke velikokrat vodijo kadrovske agencije, računovodje, kadrovski oddelki podjetij ipd. Hkrati opažamo porast postopkov, ki jih vodimo »od začetka«. Če smo pred leti tovrstne postopke v večini primerov vodili kot del kakšnega velikega projekta (na primer transakcije – relokacija podjetja in imigracija direktorja podjetja), danes te postopke vedno pogosteje vodimo povsem samostojno.¹⁶

Domnevava (in to opažava tudi v praksi), da se stranke odločijo za odvetniško pomoč zaradi vedno večje kompleksnosti teh postopkov ter vedno večjih zahtev organov pri dokazovanju dejstev v teh postopkih.¹⁷

In prav ta pogosto nesmiselna kompleksnost, ki se kaže kot presečna množica zakonodaje, upravne prakse in dejanskih ovir v postopku,¹⁸ daje vtis, da Slovenija tujce obravnava kot (varnostno) tveganje.¹⁹ Ne trdiva, da tujce takó obravnava ta ali oni uradnik (na položaju ali ne) ali da je takšna obravnava posledica levega ali desnega ministra. Očitno gre za sistemski problem (stanje duha) v Sloveniji. Sociologi bi ta problem najbrž opisali kot posledico atomiziranega državnega aparata, kjer odločitve sprejemajo vsi hkrati, a jih v resnici ne sprejme in za njih ne odgovarja nihče.

Nekaj konkretnih primerov birokratskih zagonetk

Res ipsa loquitur.²⁰ V nadaljevanju opisujeva nekaj konkretnih zagonetk, s katerimi smo se srečali v praksi. Vsem je skupno to, da ne gre za posamične primere, ampak se za vsakim opisom skriva večje število identičnih (idem factum) primerov. Gre torej za upravno prakso, kakršno smo zaznali pri našem delu.

Ugotavljava, da se postopek izdaje dovoljenja za prebivanje pogosto zaplete v fazi združevanja družine.²¹

Za pravno pomoč se je na nas med postopki, ki so bili že v teku, obrnilo kar nekaj tujcev, in sicer običajno zaradi njim nejasne zahteve upravnih enot po predložitvi dokazila o tem, da je zakonska zveza med tujcem in njegovim partnerjem, sklenjena izven matične države tujca, priznana (priglašena) tudi tam. Zahteva je bila podana kljub temu, da je bila zakonska zveza izkazana z izpiskom iz matičnega registra države, v kateri je bila sklenjena zakonska zveza.

Zahteve po predložitvi takšnega dokumenta ne določa niti ZTuj-2 niti kakšen podzakonski akt, tujci pa se zaradi takšne zahteve pogosto znajdejo pred nepremostljivo oviro, saj ne vedo niti, za kateri dokument gre, na koga v matični državi se morajo obrniti za njegovo pridobitev. Hkrati pridobitev takšnega dokumenta (če jim to vendarle uspe) za tujce pomeni dodatno stroškovno breme.²²

Še bolj skrajen primer, s katerim sva se prav tako srečala v praksi, pa je, da takšen dokument v nekaterih državah (na primer v Združenem kraljestvu) objektivno ne obstaja. Nekatere države pač ne poznajo registra zakonskih zvez, sklenjenih v tujini. To tujce prisili v iskanje »kreativnih« rešitev, s katerimi poskusijo zadostiti zahtevi upravne enote. Pri tem niti ni povsem jasno, kakšen bo njen doprinos h končni odločitvi organa,²³ poleg tega takšne zahteve bistveno podaljšujejo postopke, s katerimi se nenazadnje uresničuje človekova pravica do družinskega življenja.

V primeru državljana Združenega kraljestva, ki smo ga zastopali, se je postopek zaradi vztrajanja upravne enote podaljšal za več kot eno leto. Tujec se je iz te zagonetke izvil na način, da je urgiral pri poslancu iz njegovega »domačega« okrožja (v Združenem kraljestvu). Ta poslanec je nato preko zvez vzpostavil stik z osebo na Department for Work and Pensions (DWP),²⁴ kjer so, za konkreten primer, ustvarili takšno potrdilo. Ki smo ga, uspešno, predložili v spis. Tujec je torej uspel v postopku, a smo morali zaradi tega angažirati nekaj ljudi, od poslanca parlamenta Združenega kraljestva do visokega uradnika na DWP.

Nota bene: takšno dokazilo se ne zahteva zgolj pri izdaji prvega dovoljenja za prebivanje, temveč tudi pri vlogi za podaljšanje.²⁵ Razumeva, da je vsak postopek »samostojen« postopek in da se morda okoliščine v vmesnem času spremenijo. Ampak: ali ne gre v »nespornih « primerih tujcu pač verjeti na besedo, da njegova (kot sicer v zgoraj opisanem primeru 25 let trajajoča) zakonska zveza še vedno traja, enako, kot je pred enim letom? Meniva, da mu gre verjeti. Ker – razen če izhajamo iz predpostavke, da tujec laže oziroma nas želi »prinesti okoli« – ni razumnega razloga, da mu ne bi verjeli.

S sorodno birokratsko prepreko se redno srečujejo tudi državljani Združenih držav Amerike.

Pri njih upravne enote zahtevajo, da predložijo potrdilo iz kazenske evidence, ki ga izda FBI²⁶ in na katerem je z žigom apostille overjen podpis pristojne osebe na FBI, ki to potrdilo izda.

To pomeni, da pri reševanju tujčeve zahteve nikakor ni ustrezno niti potrdilo, ki ga izda organ zvezne države, iz katere tujec prihaja, niti potrdilo, ki ga sicer izda FBI in overi notar, podpis slednjega (torej notarja, in ne pristojne osebe na FBI) pa je nato opremljen z žigom apostille.

Pridobivanje dokumentacije pogosto poteka na daljavo, v tem procesu pa redoma sodeluje več oseb. Ravno v primerih državljanov ZDA se pogosto zgodi, da stranka pridobi potrdilo o nekaznovanosti, na katerem ni overjen podpis pristojne osebe FBI, ampak notarja, ki je sicer s svojim podpisom overil pristnost potrdila o nekaznovanosti. Do tega pride zaradi tega, ker agencije, ki jih državljani ZDA najamejo za pridobivanje tovrstnih potrdil o nekaznovanosti, potrdilo overijo pri (ameriškem) notarju in ga nato opremijo z žigom apostille. Ta žig pa nadoverja notarjev podpis, in ne podpisa »izdajatelja« potrdila o nekaznovanosti.

Takšno potrdilo v postopku pred upravno enoto ne zadostuje in stranke morajo pridobiti novo potrdilo FBI o nekaznovanosti. Kar nekaj primerov imamo, ko so tujci, državljani ZDA, potrkali na naša vrata po tem, ko so jih upravne enote obvestile, da njihova potrdila niso ustrezno nadoverjena. To lahko podaljša postopek tudi za pol leta ali več.

Pojavilo se nama je naslednje vprašanje: zakaj ne zadostuje potrdilo o nekaznovanosti, na katerem je overjen podpis notarja, ki je overil »pristnost« potrdila o nekaznovanosti? Drži, da se overja podpis podpisnika listine. Vendar bi organ lahko sprejel listino, če je povsem očitno, da je ta originalna. Ob tako togem postopanju se postavi vprašanje, ali je v resnici sploh pomembna vsebina, ki se s takšnim dokumentom dokazuje, ali šteje zgolj forma.²⁷ In vnovič – ali izhajamo iz predpostavke, da tujec laže in nam želi predočiti ponarejeno potrdilo?

Podobnih primerov je še kar nekaj: plačilne liste brez žigov, nepodpisani izpiski stanja na bančnih računih itd.

Opisala sva zgolj nekaj (nepotrebnih) birokratskih ovir, ki podaljšujejo odločanje v imigracijskih postopkih. Rešitve, ki bi odpravile nekatere ovire, se skrivajo tako v drugačni uporabi veljavne zakonodaje kot v njeni spremembi.

Rešitve

Naprej je gotovo treba rešiti kadrovski manko na oddelkih za tujce. Če upravne enote nimajo ustreznega personalnega substrata, ne morejo učinkovito in hitro voditi postopkov. Nato bi moralo pristojno ministrstvo razrahljati svoja obvezna navodila, ki se nanašajo na vprašanja dokazovanja (zahteve po žigih, podpisanih bančnih izpiskih, dokazih o registraciji oziroma veljavnosti zakonske zveze itd.).

Kot priročna rešitev v zvezi z drugačno interpretacijo veljavne zakonodaje se kaže pogumnejša uporaba Zakona o splošnem upravnem postopku.

Ta temelji na načelu proste presoje dokazov, ki daje uradnim osebam možnost, da presodijo, katera dejstva štejejo za dokazana. Pri tem izrecno omogoča, da se za ugotovitev nekega dejstva, za katero ni dovolj drugih dokazov, kot dokaz sme vzeti tudi izjava stranke.²⁸ Uradne osebe takšno možnost, ki jo nedvomno imajo, premalokrat uporabijo.

Zakaj ne bi upravni organ, namesto da vztraja pri predložitvi potrdila o registraciji oziroma veljavnosti zakonske zveze v matični državi, enostavno o tem na zapisnik vzel izjave tujca in se odločil, da mu pač verjame, če in ko je dejansko stanje očitno »nesporno«? Zakaj ne bi upravni organ, namesto da stranko pošlje v ponovno odisejado pridobivanja potrdila o nekaznovanosti s »pravilnim « žigom apostille, na zapisnik vzel izjave o tem, da sicer originalno, a napačno apostilirano potrdilo o nekaznovanosti, ni ponarejeno?

Ena izmed sistemskih rešitev, ki bi bistveno pripomogle k učinkovitejšemu vodenju imigracijskih postopkov, pa je preboj pravila o tem, da se upravni postopki vodijo v slovenskem jeziku.²⁹ Najmanj v delu, ki se nanaša na komunikacijo in svetovanje tujcem, ko gre za dovoljenja za prebivanje. Uporaba angleškega jezika je dandanes tako razširjena, da bi ga, vsaj ko gre za postopke s tujci, morali vpeljati kot jezik upravnega postopka. Verjetno bi bilo smiselno razmisliti tudi o spremembi ZUP (ali morda ZTuj-2 kot specialnega predpisa), in sicer na način, da bi bilo v postopkih za pridobitev dovoljenja za prebivanje vsaj na prvi stopnji oziroma v »upravni fazi« dovoljeno vlagati vloge, pisati odločbe, sklepe, zapisnike, uradne zaznamke in druga pisanja ter opravljati vsa dejanja v postopku v angleškem jeziku (ali pa postopek vedno voditi dvojezično, torej v slovenščini z angleškim prevodom).³⁰ Pri tem ni nepomemben stroškovni vidik, saj je pridobivanje obširne dokumentacije v sodno overjenem prevodu za marsikaterega tujca znaten strošek (ki ga morajo tujci pogosto plačati, čeprav uradna oseba povsem dobro pozna vsebino dokaza).³¹

Učinkovitost sodnega varstva

Odločitev o prošnji za prebivanje je odločitev, ki bistveno vpliva na življenje tujca, dolgotrajno postopanje državnih organov pa ga postavlja v negotov položaj v zvezi z njegovo prihodnostjo, delom in družinskim življenjem.

V postopkih izdaje enotnih dovoljenj za prebivanje in delo (vključno z modro karto EU) zoper negativne odločitve upravnih enot ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor.³² Z vidika trajanja postopkov je to negativno, saj postopki pred sodišči načeloma trajajo dlje kot pritožbeni postopki pred pristojnim ministrstvom.³³

Glede na dolgotrajnost sodnega varstva je povsem življenjsko in pričakovano, da tujci do rešitve spora obupajo in spremenijo svoje načrte glede imigracije v Slovenijo. Ob tem se zato postavlja vprašanje učinkovitosti takšnega sodnega varstva. Na mestu je razmislek, ali je treba zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva kot ustavno varovane dobrine sodne spore v zvezi z dovoljenji za prebivanje opredeliti kot prednostne.

Pri tem velja spomniti (na sicer notorno dejstvo), da upravno sodišče v upravnih sporih praviloma ne odloča v sporu polne jurisdikcije (torej ne odloča o stvari sami). V večini primerov upravni akt odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje upravnemu organu.

Ob pregledu dostopne sodne prakse ugotavljava, da upravno sodišče v večjem delu zadev presoja predvsem pravilnost zavrnitve prošnje za izdajo dovoljenja zaradi (obstoja) negativnega pogoja – domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.³⁴ To pomeni, da zgoraj opisane »zagonetke«, s katerimi se tujci po najinih izkušnjah zelo pogosto srečujejo, načeloma niso podvržene sodni presoji (na primer vztrajanje upravne enote pri zahtevi za predložitev dokazila, ki ga je objektivno nemogoče pridobiti). Razlog je očiten: ti posamezniki v postopku obupajo in spremenijo svoje življenjske načrte (sama sva žal videla kar nekaj takšnih primerov).

In ravno ta »tiha večina« narekuje korenito spremembo dojemanja tujcev v imigracijskih postopkih in prav v tej »tihi večini« se izgubi ogromen potencial za državo.

Sklep

Imigracijska politika se ne zaključi na izhodih upravnih enot. Je eno izmed ključnih orodij države, s katerim ta vase pritegne delovno silo, znanje in kapital ter izboljša svoj makroekonomski položaj. In je hkrati »prvo spoznavanje« tujca s Slovenijo.

Poleg tega je dobro zastavljena in vodena imigracijska politika najbrž edina dolgoročna rešitev za krpanje strukturnega primanjkljaja, ki nastane kot posledica proračunskega financiranja pokojninskega sklada. Jasno je, da bo primanjkljaj zaradi staranja populacije vedno večji.

Tujci na uvodnih sestankih pogosto povejo, da so se za Slovenijo odločili zaradi tega, ker je varna in urejena država, s solidno geografsko pozicijo in dobrim dostopom na trge Evropske unije. Ena izmed pogostejših okoliščin, ki botrujejo odločitvi za imigracijo v Slovenijo, je tudi kvaliteta življenja v naši državi. Vse to in še več so primerjalne prednosti Slovenije – njen kapital. Te prednosti velja izkoristiti.

¹ Prim.: Hacler, T. (januar 2022). Na upravni enoti zaradi večjih zaostankov več pritožb, vsaka pa vzame čas za reševanje, https://www.24ur.com/novice/slovenija/ue-lj.html.

² Prim.: M. Smajila, B. (april 2012). Birokratske nočne more: na rešitev vloge čakajo tudi več let, https://n1info.si/novice/slovenija/birokratske-nocne-more-na-resitev-vloge-cakajo-tudi-vec-let/.

³ Prav tam.

⁴ Vprašanje je, katero dejanje je z vidika hitrosti postopka bolj smiselno: tožba zaradi molka (tam, kjer pritožba zoper upravni akt ni dovoljena), o kateri bo sodišče »nevsebinsko« odločilo čez leto ali dve in zadevo z navodili vrnilo v reševanje upravnemu organu, ali nedovoljena pritožba, o kateri bo organ odločil s sklepom (jo zavrgel), pod katerega se bo podpisala vodja oddelka (se z zadevo seznanila), spis pa se bo »obrnil«?

⁵ Da bi se izognila dvomu, poudarjava, da večina naše prakse izhaja iz postopkov, kjer tujci želijo pridobiti bodisi modro karto EU bodisi enotno dovoljenje za prebivanje in delo bodisi »direktorsko« dovoljenje. Dopuščava možnost, da se v tem prispevku opisane težave ne pojavljajo (nasploh ali v tolikšni meri) v primerih drugih vrst dovoljenj za prebivanje (in delo). A hkrati poudarjava, da so modre karte EU ter enotna in direktorska dovoljenja med pomembnejšimi, saj ponavadi v državo pritegnejo tako znanje kot kapital.

⁶ Ur. l. RS, št. 50/11 in nasl. Gre za člene 31–59. Delno je ureditev navedena tudi v VII. poglavju ZTuj-2, ki se nanaša na postopek in pristojne organe, in v XIII. poglavju ZTuj-2, ki se nanaša na vstop in prebivanje državljanov držav članic EU in njihovih družinskih članov ter družinskih članov slovenskih državljanov.

⁷ Prvi odstavek 31. člena ZTuj-2.

⁸ Prvi odstavek 32. člena ZTuj-2.

⁹ Drugi odstavek 32. člena ZTuj-2.

¹⁰ Četrti odstavek 32. člena ZTuj-2.

¹¹ Ur. l. RS, št. 47/15 in nasl.

¹² Gre za Pravilnik o načinu izdaje dovoljenja za prebivanje in potrdila o pravicah obmejnega delavca, načinu zajemanja prstnih odtisov, načinu označitve prenehanja ter ceni izkaznice dovoljenja za prebivanje in potrdila o pravicah obmejnega delavca (Ur. l. RS, št. 17/22).

¹³ Prim. 49. člen Zakona o državni upravi.

¹⁴ Na tem mestu opozarjava tudi na element prava EU. Prim. 79. člen Pogodbe o delovanju EU. Številne oblike dovoljenj za prebivanje (in delo), ki jih ureja ZTuj-2, so predmet regulacije direktiv EU. Pri odločanju v teh postopkih je zaradi tega treba izhajati tudi iz načela lojalne razlage.

¹⁵ Prvi odstavek 54. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

¹⁶ In se nato ravno iz imigracije razvijejo drugi projekti (inkorporacija, odpiranje bančnega računa, svetovanje v zvezi s skladnostjo poslovanja ipd.).

¹⁷ Gre zlasti za zahteve po dokazovanju pravnih dejstev, ki izvirajo iz tujega prava, na primer veljavnost zakonske zveze po tujem pravu, veljavnost tujih pogodb, vprašanja družinskih odnosov po tujem pravu ipd.

¹⁸ V mislih imava zlasti jezikovno bariero.

¹⁹ Če k temu dodamo še očitno diskriminatorne prakse nekaterih »zasebnih« subjektov na dejansko monopoliziranem in reguliranem trgu, ki nudijo nujne storitve za opravljanje posla v Republiki Sloveniji, ne čudi, da se v takšnih in drugačnih lestvicah »How to Do Business« ter primerljivih mednarodnih publikacijah po navadi znajdemo nekje na repu »prijaznih« držav. Na primer: problematika odpiranja bančnih računov za državljane nekaterih tretjih držav oziroma njihova podjetja.

²⁰ Lat.: (Naj) stvari govorijo same zase.

²¹ Kar je z vidika, da gre za izvrševanje pravice do družinskega življenja posameznika, ki že zakonito prebiva v državi, morda presenetljivo. Na tej točki gre torej tudi za vprašanje ustavne (oziroma konvencijske) pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.

²² Na vseh javnih listinah, ki jih izdajo organi tujih držav, morajo tujci pridobiti pečat apostille (če so te države članice haaške Konvencije o odpravi legalizacije tujih javnih listin z dne 5. oktobra 1961, sicer pa je postopek t. i. nadoveritve še bolj kompleksen in dolgotrajen), dokumente pa nato posredovati sodnim tolmačem, ki jih prevedejo v slovenski jezik.

²³ Drži, da je treba v postopku združitve družine izkazati obstoj sorodstvenega razmerja (na primer sklenjene zakonske zveze). Ne vidiva pa logične razlage, zakaj bi upravni organ dvomil o verodostojnosti izpiska iz matičnega registra, ki ga lahko nenazadnje potrdi tudi na način, da pridobi izjavo stranke na podlagi 188. člena ZUP.

²⁴ Gre za pandan našega Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

²⁵ To običajno pomeni že v roku enega leta po pridobitvi prvega dovoljenja za prebivanje.

²⁶ Gre za Zvezni preiskovalni urad (angl. Federal Bureau of Investigation).

²⁷ Na misel nama pride posnetek, ki je pred leti krožil med študenti prava in je še vedno dostopen na spletni strani Youtube. Na tem posnetku starejši gospod pogleda listino, ki jo nekdo javno bere, in sam sebe na glas vpraša: »A gde je pečat?«

²⁸ V primerih, ko tujec ni ali ne more biti prisoten v Sloveniji, bi se takšna izjava lahko pridobila bodisi preko telekonference bodisi preko pristojnega diplomatskokonzularnega predstavništva.

²⁹ Določba 62. člena ZUP.

³⁰ Takšna rešitev bi bila za tujca bistveno enostavnejša in prijaznejša kot teoretična možnost sodelovanja tolmača.

³¹ Oba sva svoj čas študirala na Nizozemskem in sva morala kot študenta iz druge države članice EU na nizozemski »upravni enoti« urediti številne papirje, začenši s prijavo prebivališča. Ugotovila sva, da »upravna enota« v Leidnu posluje v več uradnih jezikih: nizozemščini kot uradnem jeziku, poleg tega pa tudi v angleščini, francoščini in nemščini.

³² Določba tretjega odstavka 87. člena ZTuj-2.

³³ Primer: upravno sodišče je v zadevi pod opr. št. III U 406/2016-18 z dne 31. januarja 2019 v postopku tožbe zaradi molka organa, ki je bila vložena ob koncu leta 2016 (kar izhaja iz opisa in opravilne številke), odločilo 31. januarja 2019, tj. več kot dve leti od vložitve tožbe, pri čemer je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

³⁴ Določba šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Na primer sodbe upravnega sodišča opr. št. III U 406/2016-18 z dne 31. januarja 2019, opr. št. I U 1406/2013 z dne 17. decembra 2014, opr. št. I U 866/2014 z dne 4. junija 2014 in druge.