TFL Vsebine / TFLGlasnik

Izključna krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani

Zahtevek za varstvo firme v pravdnem postopku v skladu z drugim odstavkom 23. člena Zakona o gospodarskih družbah(ZGD-1)¹ bi bilo na prvi pogled mogoče obravnavati kot tipičen statusni spor glede zamenljivosti firme, še zlasti takrat, kadar pravdni stranki nikjer ne omenjata dejstva, da bi zaradi uporabe firme prišlo do poseganja v pravico iz kroga znakov razlikovanja, tj. pravico modela, znamke in geografske označbe, oziroma da bi prišlo do kršenja nelojalne konkurence, a ni tako. Slovenije namreč ne zavezujejo le določbe ZGD-1, temveč tudi mednarodni predpisi, med katerimi je tudi Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine z dne 20. marca 1883, ki firmo oziroma trgovsko ime opredeljuje kot pravico industrijske lastnine, kar firmo nedvomno uvršča med pravice intelektualne lastnine, za katere pa je v skladu z Zakonom o sodiščih(ZS)² v drugem odstavku 103. člena določena izključna krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Spori o varstvu firme kot spori o pravicah intelektualne lastnine

Kadar tožeča stranka v pravdnem postopku svoj zahtevek opira na določbo drugega odstavka 23. člena ZGD-1, s tako tožbo uveljavlja opustitev uporabe firme tožene stranke, njen izbris iz registra in morebitno odškodnino. Z drugimi besedami: zahteva torej izbris iz sodnega registra in prepoved uporabe dosedanje in skrajšane firme. Tak spor bi bilo mogoče obravnavati kot tipičen statusni spor glede zamenljivosti firme, še zlasti takrat, kadar pravdni stranki nikjer ne omenjata dejstva, da bi zaradi uporabe firme prišlo do poseganja v pravico iz kroga znakov razlikovanja, tj. pravico modela, znamke in geografske označbe, oziroma da bi prišlo do kršenja nelojalne konkurence. Če bi sledili taki razlagi, bi bilo treba pri presoji utemeljenosti takih zahtevkov s strani sodišč uporabiti le določbe ZGD-1, ne pa tudi določb o pravicah intelektualne lastnine.

Ključnega pomena je torej vprašanje, ali je mogoče zgoraj opisane tožbene zahtevke v zvezi z varstvom firme opredeliti kot spore o pravicah intelektualne lastnine ali pa (le) kot gospodarske statusne spore, kjer se uporabi izključno ZGD-1. Kljub temu temeljnemu predpisu, ki v Sloveniji ureja gospodarske družbe in s tem firmo, pa se ni mogoče izogniti mednarodnim predpisom, ki Slovenijo prav tako zavezujejo. Ena od teh je nedvomno Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine z dne 20. marca 1883, katere članica je Republika Slovenija postala na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva.³ Ta v drugem odstavku 1. člena firmo oziroma trgovsko ime opredeljuje kot pravico industrijske lastnine.

Izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani

ZS v drugem odstavku 103. člena za odločanje v sporih o pravicah intelektualne lastnine na prvi stopnji določa izključno krajevno pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani, razen za spore med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami, risbami in tehničnimi izboljšavami. V zvezi s tem se pojavi vprašanje, ali je firmo kot pravico industrijske lastnine mogoče opredeliti kot splošno pravico intelektualne lastnine.

Odgovor je seveda pritrdilen, saj teorija intelektualno lastnino opredeljuje kot vrsto lastnine, ki izhaja iz človeškega intelekta in se nanaša na tri kategorije pravic: na avtorsko ter sorodne pravice, na pravice industrijske lastnine in na preostale pravice.⁴ Konvencija o ustanovitvi Svetovne organizacije za intelektualno lastnino⁵ v VIII. točki 2. člena izrecno določa, da izraz »intelektualna lastnina« zajema tudi pravice, ki se nanašajo (med drugim) na trgovska imena oziroma firmo. Podobno tudi že omenjena Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine v drugem odstavku 1. člena izrecno določa, da je varstvu industrijske lastnine podvržena tudi firma. Tukaj bi lahko kdo morebiti sledil stališču, da je kljub jasni kvalifikaciji firme kot industrijske lastnine v Pariški konvenciji venomer treba slediti namenu spora, in ne kar vseh sporov, ki se nanašajo na firmo, klasificirati kot spore industrijske lastnine, a temu ponovno ni mogoče pritrditi.

Pojem intelektualne lastnine, kot je uporabljen v drugem odstavku 103. člena ZS, je namreč treba razumeti kot nadpomenko za vse zakonsko urejene oblike tovrstnih pravic, med katere torej nedvomno spada tudi firma kot neopredmetena intelektualna stvaritev. Za opredelitev firme kot pravice intelektualne lastnine zato ni izključujoča okoliščina, da samo pravico in njeno varstvo ureja ZGD-1, katerega določbe sicer v pretežnem delu urejajo organizacijo in delovanje gospodarskih družb. Tudi Vrhovno sodišče se je že izreklo, da gre pri sporu zaradi opustitve uporabe firme za spor o pravicah industrijske lastnine, kot take pa torej intelektualne lastnine, in da je za sojenje v takem sporu glede na 103. člen ZS na prvi stopnji izključno krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.⁶

Sklep

Čeprav bi bilo zahtevke iz drugega odstavka 23. člena ZGD-1 mogoče obravnavati kot tipične statusne spore glede zamenljivosti firme, še posebej takrat, kadar pravdni stranki nikjer ne omenjata dejstva, da bi zaradi uporabe firme prišlo do poseganja v pravico iz kroga znakov razlikovanja, tj. pravico modela, znamke in geografske označbe, oziroma da bi prišlo do kršenja nelojalne konkurence, se ti ne obravnavajo kot takšni, temveč kot spori o pravicah industrijske lastnine, ki je ena izmed kategorij intelektualne lastnine. Slovenije namreč ne zavezuje le ZGD-1, temveč tudi Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine kot mednarodni predpis, ki v drugem odstavku 1. člena firmo oziroma trgovsko ime opredeljuje kot pravico industrijske lastnine.

Ker pa je treba pojem intelektualne lastnine, kot je uporabljen v drugem odstavku 103. člena ZS, razumeti kot nadpomenko za vse zakonsko urejene oblike tovrstnih pravic, med katere torej nedvomno spada tudi firma kot neopredmetena intelektualna stvaritev, je za predmetne spore na prvi stopnji nedvomno izključno krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

¹ Ur. l. RS, št. 65/09 – UPB, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17, 22/19 – ZPosS, 158/20 – ZIntPK-C in 18/21.

² Ur. l. RS, št. 94/07 – UPB, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15, 23/17 – ZSSve, 22/18 – ZSICT, 16/19 – ZNP-1, 104/20 in 203/20 – ZIUPOPDVE.

³ Ur. l. SFRJ – MP, št. 5/74 in 7/86; Ur. l. RS, št. 24/92; Ur. l. RS – MP, št. 9/92 in 3/07.

⁴ Pretnar, B.: Intelektualna lastnina v sodobni konkurenci in poslovanju, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 19; Pretnar, B.: Intelektualna lastnina in tržno uspešne inovacije, Priročnik za managerje, raziskovalce in izumitelje, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 46; Trampuž, M.: Komentar Ustave RS, 2002 (60. člen).

⁵ Ur. l. SFRJ – MP, št. 31/72 in 4/86; Ur. l. RS, št. 24/92; Ur. l. RS – MP, št. 9/92, 3/01, 3/07.

⁶ Vrhovno sodišče RS, III R 37/2020 z dne 11. avgusta 2020.