TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se spremeni tako, da:

- se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati znesek 1.776,55 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2017 dalje do plačila.

- Tožnik krije sam svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 839,83 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 390,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 (v zadevi, ki je bila prav tako iz naslova nadur, v njej pa je vrhovno sodišče ugotovilo, da nižji sodišči nista pravilno upoštevali sporazuma med strankama o tem, da so vse obveznosti delodajalca do delavca poravnane) pojasnilo, da takšno stališče ni v celoti pravilno. Poudarilo je, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove.