TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se v II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da upnik krije sam svoje stroške odgovora na ugovor.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v I. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

V obravnavani zadevi je sklep o izvršbi že pravnomočen, kar pomeni, da veže stranke in sodišče. Tudi v izvršilnem postopku se zasleduje trdnost oziroma nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Učinek pravnomočnosti preseže morebitne nepravilnosti pravnomočne odločitve, v katero je dopustno posegati le izjemoma z zakonsko omejenimi (izrednimi) pravnimi sredstvi.

Dolžnik je v ugovoru po izteku roka zatrjeval ničnost neposredno izvršljivega notarskega zapisa kreditne pogodbe, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi. Kot potrošnik se je skliceval na ničnost nepoštenega pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ki je zajet v obravnavanem notarskem zapisu. Sodišče druge stopnje ne vidi ovir, ki bi preprečevale dolžniku, da bi podal navedeni ugovorni razlog že v rednem ugovoru, ko sklep o izvršbi še ni imel učinkov pravnomočnosti. Tudi sam dolžnik tovrstnih ovir ni zatrjeval.

Sodišče prve stopnje ne daje ustrezne teže pravnemu pravilu iz 4. člena ZN, po katerem ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova le, če je o obveznosti dopustna poravnava, poravnava pa ni dopustna o nični obveznosti. Pri tem sodišče prve stopnje ne upošteva, da je kot najpomembnejši zakonski pogoj zahtevano soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo, s čimer je zakonodajalec učinek izvršilnega naslova vezal na procesno dispozicijo. Enako kot za ostale procesne dispozicije v civilnem postopku tudi za obravnavano procesno dispozicijo velja, da ta ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi materialnega prava. Sodišče prve stopnje po pojasnjenem preozko razume zakonske pogoje iz 4. člena ZN le v formalnem smislu, pri čemer neutemeljeno izpostavlja le obličnostne zahteve, čeprav je zakonodajalec jasno opredelil tudi že navedene vsebinske zahteve (varstva javnega reda). Pri tem daje načelu formalne legalitete dejansko pomen pravila (t. i. pristop "vse ali nič") namesto pomena načela, ki po svoji naravi dopušča mehčanje in srednjo pot prave mere (pri uravnoteženju varstva tudi drugih pravnih interesov in vrednot).

Sama narava izvršilnega postopka ne sme biti v nasprotju z (domačim) javnim redom. Javni red v okviru ustave, prisilnih predpisov in temeljnih moralnih načel varuje najpomembnejše vrednote in interese v družbi. Vsak civilni sodni postopek, še posebej pa tisti, v katerem se neposredno uporablja državna prisila, mora biti legitimiran s spoštovanjem prisilnih predpisov javnega značaja po uradni dolžnosti in vsebovati varovala, ki preprečujejo, da bi (domači) javni red lahko stranke s svojimi dispozitivnimi ravnanji (tudi procesnimi) zaobšli. Katerokoli civilno sodišče, ki tak poskus strank lahko zazna, ga mora preprečiti. Vsako izogibanje odgovornosti sodišča, da prepreči tovrstno kršitev javnega reda, lahko prepoznamo kot pomembno kršitev temeljnega ustavnega načela pravne države, izgrajene na vladavini prava (2. člen URS).

Odločitev izvršilnega sodišča glede na objektivne meje pravnomočnosti in okoliščino, da o (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, zajetega v notarskem zapisu, presodi kot o predhodnem vprašanju, ni ovira, da pravdno sodišče o navedenem ponovno in dokončno odloči.

Izvršilno in pravdno sodno varstvo se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta v zaključeno celoto učinkovitega sodnega varstva (tako pravic strank, kot tudi javnega reda).