TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora je bil glede na navedeno začet zoper osebo iz 425. člena ZGD-1 in to v roku iz drugega odstavka istega člena zakona. Nanjo se glasi tudi izrek izpodbijane odločbe, zato kršitev pravil postopka v tej zvezi ni podana. Ne gre torej za situacijo, ki jo ureja 50. člen ZUP,4 saj je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora začet v letu 2019, to je po prenehanju in izbrisu družbe A., d. o. o.

V konkretnem primeru izdaja zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru glede na že pojasnjeno ni pomenila časovnega trenutka, v katerem bi nastopila prekluzija, ki bi tožeči stranki onemogočila podajo navedb v postopku. Zato sedemdnevni rok, ki je potekel med vročitvijo sklepa in izdajo zapisnika, v konkretnem primeru ni vplival na pravilnost odločitve.

V postopku DIN mora zavezanec dokazati pravilnost svojega davčnega obračuna in ne obratno. Da je takšno razumevanje pravil o dokaznem bremenu pravilno, potrjujejo tudi določbe ZDavP-2, npr. prvi odstavek 138. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje ter da je zlasti dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora in dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Po povedanem se sodišče strinja z davčnim organom in toženko, da tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena.

Po presoji sodišča je bila v obravnavanem primeru izbrana metoda cenitve prihodkov in odhodkov z upoštevanjem podatkov iz bilanc stanja in podatkov iz obračuna DDPO za leto 2017, saj je davčni organ razpolagal s tožnikovimi podatki glede tega, to pa so bili tudi edini podatki tožnika, s katerimi je davčni organ razpolagal. Po presoji sodišča je na davčnem organu, da izbere metodo cenitve, tožnik pa nima pravice zahtevati določene druge metode cenitve, če podatki davčnega zavezanca zadostujejo, da se davčna osnova ugotovi vsaj z verjetnostjo, kar je v obravnavanem primeru izpolnjeno, pri čemer pa je davčni organ upošteval tako prihodke kot odhodke, zato so očitki tožnika glede kršitve 12. člena ZDDPO-2 glede neupoštevanja odhodkov v zvezi z izbrano metodo cenitve neutemeljeni.