TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji prvega in drugega toženca se zavrneta.

Zavrženje tožbe v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom avtomatično in samo po sebi ne zahteva tudi zavrženja tožbe glede podrednega zahtevka. V 182. členu ZPP je tako res določeno, da sodišče o podrednem zahtevku odloči, če je pred njim postavljen zahtevek neutemeljen. A namen te določbe je, tožniku zagotoviti pravno varstvo, kot ga želi: o zahtevkih odločiti po z njegove strani določenem vrstnem redu. Če se izkaže, da do primarno uveljavljenega varstva ni upravičen, je torej treba presoditi, ali mu je to mogoče zagotoviti v okviru drugega (podrednega) zahtevka.

Zavedanje dolžnika (in pogosto tudi osebe s katero je bilo dejanje sklenjeno ali v korist katere je bilo opravljeno), da bo zaradi pravnega dejanja upnik oškodovan, je pogoj za njegovo uspešno izpodbijanje. Sklenitev posla ob takšnem zavedanju, je (lahko) vsebinsko podobna sklenitvi posla z (nedopustnim) nagibom dolžnika (in njegovega pogodbenega partnerja), da upnika izigrata (preprečita ali zmanjšata možnosti za njegovo poplačilo). Ključna razlika je v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oziroma kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primernejša ničnostna sankcija.