TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Načelna dolžnost izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Zaslišanje prič kot dokaz zatrjevanih neevidentiranih premikov materiala med lokali ter stroškov lastne rabe hrane in pijač zaposlenih je ob upoštevanju dejstev, ki jih ugotavlja davčni organ, po presoji sodišča neprimerno oziroma nezadostno za ugotovitev zatrjevanih dejstev. V zvezi z zatrjevanimi internimi premiki materiala iz odločbe sledi (nesporna) ugotovitev, da je tožeča stranka poslovanje po posameznem obratu vodila posebej, analitično, kar dokazujejo poslovne listine, kot so prejeti in izdani računi, zaključki, blagajniški prejemki, inventurni popisi in računalniški izpisi prodaje, v zvezi s stroški lastne rabe hrane in pijače pa nesporna ugotovitev davčnega organa, da resničnosti izpovedb predlaganih, pri tožeči stranki zaposlenih prič, na podlagi podatkov poslovnih knjig tožeče stranke količinsko in vrednostno ni mogoče preveriti.

Pribitki, ki jih za posamezen lokal ugotavlja davčni organ, niso nerealno visoki, kot trdi tožeča stranka, saj je davčni organ upošteval najugodnejši koeficient pribitka in ga preveril z izkustvenimi pribitki, ugotovljenimi v davčnih inšpekcijskih nadzorih zavezancev za davek, ki opravljajo gostinsko dejavnost. Verjetna davčna osnova se v obravnavanem primeru ugotavlja s primerjavo med gostinskimi lokali tožeče stranke v kontroliranem obdobju in ne s primerjavo njihovega poslovanja v preteklih obdobjih, zato tožnik, že glede na uporabljeno metodo cenitve, z navajanjem recesije kot bistvenega razloga za nižje prihodke v kontroliranem obdobju, ne more biti uspešen.