TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Ob odločanju o pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje po uradni dolžnosti spremenita tako:

- da se iz opisa kaznivega dejanja izpusti očitek „na zahrbten način“,

- v odločbi o pravni opredelitvi tako, da se obtoženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika,

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtožencu po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika določi kazen 12 (dvanajst) let zapora,

nakar se mu po prvem odstavku 48. člena Kazenskega zakonika, upoštevajoč kot določeno že izrečeno kazen 30 (trideset) let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju K 248/2005 z dne 25. 4. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 286/2007 z dne 25. 9. 2007 in Vrhovnega sodišča Kp 13/2007 z dne 25. 4. 2008 in zgoraj določeno kazen 12 (dvanajst) let zapora

po 1. točki drugega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika izreče

enotna kazen

30 (trideset) let zapora.

II. Sicer se pritožba obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdita sodbi sodišč druge in prve stopnje.

V novejši sodni praksi je bila zahrbtnost kot kvalifikatorna oziroma razmejitvena ločnica med umorom in ubojem prepoznana v odnosu zaupanja med storilcem in oškodovancem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku kaznivega dejanja, poleg tega je šlo za dogodke v zasebnem prostoru, kjer sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo enega ali drugega. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej časovno in prostorsko neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev. V konkretnem primeru je gotovo, da med obtožencem in oškodovancem v času storitve dejanja ali neposredno pred tem ni obstajal nikakršen odnos zaupanja ali celo garantna dolžnost obtoženca, tako da obtoženi s svojim ravnanjem ni mogel zlorabiti zaupanja oškodovanca, do dejanja je prišlo na prostem in to na razdalji skoraj 50 metrov, ko se oškodovanec prisotnosti obtoženca sploh ni zavedal. Glede na to, pa čeprav sta se obtoženi in oškodovanec sicer poznala, da se je obtoženec dobro pripravil na storitev kaznivega dejanja in da je šlo za hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, ob navedenem ne moremo govoriti o zahrbtnosti kot kvalifikatornem znaku kaznivega dejanja umora. Prikritje ravnanja in hiter pobeg s kraja dogodka pa samo po sebi tudi ne opredeljuje zakonskega znaka zahrbtnosti.