TFL Vsebine / TFLGlasnik

Zaupanje v varstvo in vzgojo ter načelo otrokove koristi (kronološko)

Vrnimo se nekoliko nazaj. Če je še nekaj let nazaj morda res prevladovalo mišljenje, da so matere edine poklicane, da se jim otroci zaupajo v varstvo in vzgojo, se sociološke študije družin od leta 1980 naprej ukvarjajo predvsem z vprašanjem spremenjene vloge očetov. Prvotno vprašanje krize moškosti, ki se je osredinjala na koncept očetovstva, je hitro nadomestilo vprašanje razmerja med moškim in otrokom, ki je več pomena pridobilo tudi z močno retoriko socialne in družinske politike. V ospredje je stopila ideologija novega, aktivnega očeta, ki prevzema dejavno vlogo negovanja, varstva, vzgoje in emotivne skrbi za otroka. Opredeljevanje vloge očetov v družinah je tesno povezano z naraščajočim zavedanjem, da lahko dejavna vloga moških v družinah neposredno in posredno vpliva na dobrobit otroka. Tako so med očeti, ki bi jih lahko umestili med nove, aktivne očete, tudi očetje, ki jim je v postopku razveze ali razpada zunajzakonske skupnosti sodišče priznalo vlogo primarnega starša.

Ravno vprašanje odločanja o tem, kateri od staršev bo po razvezi imel glavno vlogo v skrbi za otroka, pomeni pomembno polje političnih in socioloških razprav v številnih zahodnih državah. Tako so bile v Angliji zahteve po enakem deležu obeh staršev pri varstvu in vzgoji otroka po razpadu zakonske zveze predmet več političnih razprav. Podobno je bilo v Nemčiji, kjer so se interesna združenja borila, da bi očetom po razvezi pripadlo enakopravno skrbništvo. V švedskem sodnem sistemu pa je že nekaj časa vpeljano načelo delitve skrbstvene vloge staršev po razvezi (join custody).

Tudi v Sloveniji se je udejanjal trend, da si očetje vse pogosteje prizadevajo za to, da bi bili otroci po razvezi zakonske zveze oziroma razpadu zunajzakonske skupnosti zaupani v varstvo in vzgojo prav njim. Če pogledamo podatke Statističnega urada RS, je v zadnjih desetletjih delež otrok, ki so bili zaupani v varstvo in vzgojo očetom, zelo narasel, še mnogo bolj kot to pa se je povečalo število primerov, ko so bili otroci zaupani obema staršema. Prav tako je poraslo število primerov, ko so bili otroci staršema zaupani deljeno, in sicer iz iste zakonske zveze nekateri otroci materi, drugi očetu. Tudi iz analize izvedenskih mnenj, ki se izdelajo v primerih, ko je potrebna poglobljena psihološka ocena primernosti staršev, izhaja, da se je delež predlogov za zaupanje otrok v varstvo in vzgojo očetom v zadnjem času skoraj podvojil, posledično pa se je delež primerov, v katerih so izvedenci zagovarjali zaupanje otrok materam, nekoliko zmanjšal.

Nekoliko daljši uvod je nujen za prikaz, da je zgodovinska perspektiva ob razpravah o tem, kateri od staršev je bolj primeren za to, da se mu otrok zaupa v varstvo in vzgojo, napeljala smer razmišljanja v več diskurzov. Ti so prehajali od pravice očetov do preferiranja mater in pozneje k pravicam otrok ali natančneje h konceptu največje otrokove koristi.

Otrokova korist je temeljni postulat družinskega prava. Kot načelo je vpeljana tudi v Družinski zakonik (7. člen DZ) in še zdaleč ni več novost, ki bi jo prinesel DZ; je pa za ta termin značilno to, da se prilagaja vsakokratnim družbenim razmeram in razvija. Termin se je v slovenskem pravu začel pojavljati v času uveljavitve Občega državljanskega zakonika (ODZ) . Ta je v odnosu med starši in otroki izražal takratno družbeno zavest o podrejenosti otrok staršem, zlasti očetu, njihovo pravno odvisnost od staršev, a je kljub temu vzpostavil nekatera pravila obnašanja med starši in otroki, ki so tedaj predstavljala družbeni preobrat.

Prvi bistven korak k današnjemu razumevanju tega pravnega standarda pomeni Temeljni zakon o razmerju med starši in otroki (TZRSO), ki je roditeljsko pravico staršev podredil »vzreji« otrok v koristne in zavedne državljane SFR Jugoslavije ter utrdbi rodbine in s tem odstopil od tedanjega mišljenja, da so otroci na svetu samo zaradi staršev ter so njihova last. Že takrat je TZRSO otrokom zagotavljal posebno družbeno skrb, kadar je to terjala njihova korist, poseben skrbstveni organ je bil celo dolžan ustrezno ukrepati, če je bila ogrožena otrokova korist. Ko je zakonodajalec ob odločanju izrecno terjal presojo otrokove koristi in jo s tem postavil za kriterij odločanja, hkrati pa bedenje nad otrokovo koristjo prepustil družbenemu organu, je zarezal v družinska razmerja.

V času, ko je začel veljati Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), korist otroka še vedno ni bila določena kot načelo, temveč jo je zakon omenjal kot kriterij za odločanje pri posameznih pravnih institutih. Je pa korist otroka že takrat veljala za vodilo tudi pri odločanju o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo ter o stikih in kot kriterij pri odločanju o otrokovem premoženju. Bistveno spremembo v razumevanju otrokove koristi na splošno je prinesla šele novela ZZZDR-C iz leta 2004, s katero je zakonodajalec določbo uskladil z določbami Konvencije o otrokovih pravicah in Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic ter s tem odpravil neskladje z Ustavo RS, ki ga je zaradi odločanja o isti stvari pred različnimi organi z neenakovrednimi pooblastili ugotovilo Ustavno sodišče RS. Tako je novela ZZZDR-C zagotavljanje otrokove koristi postavila za temeljno vodilo, ki naj velja tako za starše kot za druge osebe, državne organe in nosilce javnih pooblastil. Šele takrat je zakonodajalec prvič pozitivno konkretiziral pravni standard otrokove koristi in v zvezi z ravnanjem staršev določil, da ti delujejo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava ter ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ob upoštevanju otrokove osebnosti in njegovih želja.¹

Novela ZZZDR-C je pomembna tudi zato, ker je pristojnost odločanja o varstvu in vzgoji otrok prenesla v izključno pristojnost sodišča in kot predpogoj za sodno odločitev določila, da mora sodišče pridobiti mnenje centra za socialno delo glede otrokove koristi. Novela ZZZDR-C je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-312/00-40 z dne 23. aprila 2003 (ki je opozorila, da sta po Konvenciji o otrokovih pravicah oba starša enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj ter da rešitev velja tudi v primeru, ko starša ne živita skupaj) prvič uzakonila institut skupnega varstva in vzgoje, kadar starša želita tak način varstva in vzgoje in je njun sporazum v korist otroka. Na podlagi spoznanja, da je enakopravno izvrševanje roditeljske pravice ne glede na medsebojni status staršev v otrokovo korist, je zakonodajalec z novelo ZZZDR- -C tako spremenil ureditev izvrševanja roditeljske pravice. Določil je namreč tudi, da starša, ki ne živita skupaj in nista bila obema zaupana varstvo in vzgoja otroka, o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odločata sporazumno in v skladu z otrokovimi koristmi.

Družina je sistem z notranjim dogajanjem, ki je ves čas v stiku z vsem, kar se godi v njegovem okolju, ter se spreminja hkrati s časom, življenjskimi, političnimi, vrednostnimi ter tehnološkimi in gospodarskimi razmerami. Pestrost današnjih življenjskih slogov in načinov življenja je privedla do pojava novih oblik partnerstev in skrbi za otroke. Vzporedno s spreminjanjem modela družine pa se mora predrugačiti tudi percepcija otrokove koristi. Tako je zakonska dikcija o otrokovi koristi v DZ v primerjavi z ZZZDR zastavljena nekoliko drugače, predvsem pa širše. Na zakonski ravni je vzpostavljena podrejenost pravic staršev v razmerju do človekovih pravic otroka, kadar pride do konflikta. Nedvomno bi ravno otrokova korist, ki jo je šele DZ povzdignil na načelno raven, morala biti osnovno vodilo tudi pri delovanju odvetnikov v vseh družinskih postopkih. Načelo otrokove koristi, zastavljeno v DZ, to dolžnost namreč vsem akterjem v družinskih postopkih celo nalaga.

Varstvo in vzgoja otrok

Kako urediti varstvo in vzgojo otrok, ko starša ne živita več skupaj, je pomembno vprašanje, ki se v Sloveniji rešuje znotraj družinske zakonodaje, natančneje prek DZ. Varstvo in vzgoja sta dva od ključnih elementov starševske skrbi. Dokler starši živijo skupaj, sta skupna varstvo in vzgoja otroka nekaj naravnega, samoumevnega (gre namreč za povsem običajne odločitve, na primer o tem, kdo bo otroka peljal v šolo, ga pripeljal iz nje, kdo ga bo peljal k zobozdravniku).

To, v kakšni življenjski skupnosti, če sploh, bodo živeli, je osebna odločitev staršev. Če starši življenjske skupnosti ne vzpostavijo ali se pozneje razidejo, DZ zastopa stališče, da je v otrokovo največjo korist, da starši o varstvu in vzgoji sklenejo sporazum, ter jih celo napotuje k njegovi sklenitvi. DZ tako predvideva tudi oblike pomoči za primere, če se starša ne moreta sporazumeti sama (pomoč centra za socialno delo, predhodno svetovanje in mediacija).

Država se v voljo staršev glede varstva in vzgoje otroka lahko vmeša samo, če oceni, da predlog sporazuma ni v korist otroka, ali kadar starša ne zmoreta skleniti sporazuma sama in mora sodišče zavarovati otrokovo korist s svojo odločitvijo o varstvu in vzgoji. Pri presoji otrokove koristi pa velja načelno izhodišče, da je otroku v korist, da varstvo in vzgoja potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vedno vzpostavljena, zato naj bosta skupno varstvo in vzgoja osnovna, prvenstvena rešitev. Resda slednje v DZ ni izrecno predpisano kot pravilo, na kar opozarjajo tudi številni odvetniki v sodni dvorani, vendar prav DZ in spremljajoča sodna praksa pomembno razširjata možnost uporabe tega instituta, kar izhaja tudi iz tega, da pri naštevanju možnosti varstva in vzgoje DZ na prvo mesto postavlja skupno varstvo in vzgojo. To izhaja tudi iz Ustave (54. člen), ki pravic in dolžnosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, ne veže na skupno življenje staršev, zato jih sme zakonodajalec omejiti le toliko, kolikor to terja otrokova korist, in to obema staršema enako. Skupna varstvena vzgoja mora biti tako prvenstvena oblika tudi takrat, kadar o tem odloča sodišče.

Že z novelo ZZZDR-C je bila sprejeta možnost sklenitve sporazuma o skupnem varstvu in vzgoji. Takrat se je Ustavno sodišče posredno izreklo proti možnosti skupnega varstva in vzgoje, kadar med starši ni soglasja o tem.

Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Ocena primernosti se v vsakem primeru opravi skozi prizmo otrokove koristi in ne sme postati tekmovanje med staršema, pri čemer morajo to tekmovalnost preprečiti prav odvetniki! Če eden od staršev ni primeren za varstvo in vzgojo konkretnega otroka, skupnega varstva in vzgoje ne bo mogoče izreči. Odločitev o skupnem varstvu in vzgoji pa je na mestu tudi v primeru, če starša za varstvo in vzgojo otroka nista povsem enako primerna, kadar je taka odločitev otroku v korist. Utemeljitev, da bi moralo sodišče v primeru nesoglasja staršev otroka zaupati v varstvo in vzgojo le enemu, je v bistvu utemeljitev, da je treba v takem primeru starševsko pravico in starševstvo pustiti le še enemu od staršev, kar pa je v nasprotju z Ustavo. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, ju mora sodišče po DZ izreči kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju.

ZZZDR in DZ

Po ureditvi v 105. členu ZZZDR skupnega varstva in vzgoje ni bilo mogoče izreči, če je eden od staršev temu nasprotoval. Vrhovno sodišče je ob razlagi omenjenega člena zavzelo stališče, da sodišče skupnega varstva in vzgoje staršu, ki mu nasprotuje, s sodbo ne more vsiliti, niti če je takšna želja otrok ali če to priporoči izvedenec psiholog.

Po DZ pa je skupno varstvo in vzgojo mogoče izreči celo ob nasprotovanju enega od staršev in ga je sodišče dolžno izreči vedno, kadar to terjajo koristi otroka.

Odločitev drugih držav

Skupno varstvo in vzgoja je v nekaterih evropskih državah v zadnjem času že načelo uresničevanja starševske vloge po razvezi.

Tako na primer v Nemčiji skrb za otroke po razvezi ostane praviloma obema staršema. Če sta oba starša sposobna za vzgojo in ni razlogov, zaradi katerih bi bilo treba v interesu otroka skrb za njegovo vzgojo prenesti samo na enega od staršev, država ni pristojna, da enemu od staršev odvzame pravico do varstva in vzgoje otroka. Gre torej za skupno varstvo in vzgojo kot pravilo, razen če eden od staršev zahteva, da sodišče prenese varstvo in vzgojo samo nanj, drugi od staršev pa s tem soglaša in otrok zahtevku ne ugovarja. Če drugi od staršev z zahtevkom ne soglaša ali če otrok ugovarja, sodišče o zahtevku presodi v skladu z otrokovo koristjo.

Tudi za angleško pravo je značilno, da sodišče ob razvezi zakonske zveze v starševsko odgovornost ne posega. Skupno varstvo in vzgoja je pravilo, sodišče pa lahko odloči tudi, da varstvo in vzgojo prenese samo na enega starša, in sicer na predlog vsakega od zakoncev ali če meni, da je to nujno za varovanje otrokove koristi. Zanimivo je, da oče otroka, rojenega v zunajzakonski skupnosti, nima starševske odgovornosti, razen če se z otrokovo materjo dogovori drugače ali če mu jo sodišče na njegovo zahtevo dodeli.

Če starša nista poročena, je tudi na Švedskem mati avtomatično edina imetnica starševske odgovornosti. Če pa sta starša poročena, sta od rojstva otroka naprej oba odgovorna za varstvo in vzgojo otroka. Skupno varstvo in vzgojo lahko po odločbi sodišča dobita tudi starša, ki nista poročena.

Ureditev v Sloveniji

DZ je po vzoru drugih evropskih držav in predvsem zaradi uresničevanja osnovnih pravic, uzakonjenih v konvencijah, ter tudi zaradi uresničevanja ustavnih načel kot primarno obliko odločanja ob razvezi oziroma ob razpadu starševske skupnosti povzel skupno varstvo in vzgojo. Zmotno je stališče, da je v takem primeru izvrševanje skupnega varstva in vzgoje možno zgolj na način, da otrok preživi teden dni pri enem in teden dni pri drugem staršu. Tudi v takem primeru je treba določiti režim izvajanja skupnega varstva in vzgoje, ki s takim pravilom ni omejen. Tudi ob določitvi skupnega varstva in vzgoje je lahko režim izvajanja le-tega enak klasičnim stikom, kakršni obstajajo v primeru, da se otrok dodeli v varstvo in vzgojo enemu od staršev.

DZ v 138. členu določa skupno varstveno vzgojo otroka. Zakonodajalec se ob tem ni odločil, da bi predpisal oblike, kako naj starši izvajajo skupno varstvo in vzgojo, temveč to prepušča vsakokratni odločitvi staršev oziroma sodišča. Kadar se starši samostojno odločijo za izvajanje skupnega varstva in vzgoje, njihov sporazum sam po sebi vsebuje tudi dogovor o stikih (oziroma o režimu izvajanja skupnega varstva in vzgoje). Tako v času, ko je otrok pri enem od staršev, ta polno izvaja starševsko skrb, kar vključuje tako varstvo in vzgojo kot pravico do stika. Enako velja, kadar skupno izvajanje varstva in vzgoje staršem naloži sodišče. Tudi takrat mora iz odločitve sodišča jasno izhajati, kdaj je otrok pri katerem od staršev, in takrat ta polno izvaja starševsko skrb. Takrat tako sodišče ne povzema odločitve o stikih, vendar določa razporeditev časa, ki ga otrok preživlja z vsakim od staršev ‒ režim izvajanja skupnega varstva in vzgoje.

V primeru skupnega varstva in vzgoje je treba določiti tudi stalno prebivališče in naslov, kamor se bodo vročale pošiljke za otroka. Nemalokrat se zgodi, da je tudi to vprašanje stvar resne in burne debate v sodni dvorani, in tudi to vprašanje je lahko prepuščeno odločitvi sodišča. Enoznačnih kriterijev za odločanje ni, sodišče pa mora upoštevati otrokove življenjske razmere. Tako morata biti stalno prebivališče in tudi naslov za vročanje določena tako, kakor je za otroka in starša najbolj praktično. Otrok lahko ohrani stalno prebivališče na naslovu, kjer je družina bivala prej, lahko pa se mu določi nov naslov, ki je enak naslovu enega od staršev. Otrok ima lahko tudi svoj, od obeh staršev ločen naslov stalnega bivališča. Hkrati ni nujno, da je stalno prebivališče določeno na istem naslovu kot naslov za vročanje.

Eno najbolj zmotnih razmišljanj pa je, da se v primeru določitve skupnega varstva in vzgoje preživnina ne določa. To razmišljanje je starše spodbudilo k vlaganju tožb oziroma predlogov, naj se določi skupno varstvo in vzgoja, a žal iz čisto napačnega razloga. Kadar otrok v primeru določitve skupnega varstva in vzgoje enako obdobje preživi pri obeh starših in kadar so zmožnosti staršev med seboj primerljive, se ne določa, da eden od staršev drugemu plačuje preživnino. Res je določitev preživnine pomembna s sistemskega vidika, ker je to ena od obveznosti staršev, da preživljajo svoje otroke, vendar ni potrebe, da v takem primeru sodišče z dajatvenim zahtevkom enega od staršev ali oba zaveže k vzajemnemu plačevanju preživnine. V takem primeru starša ocenita otrokove potrebe in v denarni protivrednosti ovrednotita vsak svoj prispevek k njihovemu zadovoljevanju, ne da bi sodna odločba o tem vsebovala dajatveni zahtevek. Pravnomočna odločitev o dajatvenem zahtevku je namreč izvršilni naslov.

Čeprav eden od staršev spoštuje dogovor, v skladu s katerim naj svojo preživninsko obveznost izpolni v naravi, drugemu staršu izvršilni naslov omogoča, da preživnino izterja še enkrat v denarju. Ugovora, da je svojo obveznost že izpolnil v naravi, starš ne more utemeljiti, saj mora taka okoliščina po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) nastopiti po izdaji izvršilnega naslova. Prav tako ni mogoč pobot, ker terjatvi nista vzajemni, saj je upravičenec v obeh primerih otrok. Starša se tako dogovorita, kolikšna je izravnava v denarju. To pomeni, da starša določen del preživnine zagotavljata v okviru svojega gospodinjstva (naturalno), razliko pa v denarju zagotovi tisti od staršev, ki ima boljše preživninske zmožnosti. Tudi v tem primeru se ocenijo otrokove potrebe in ovrednoti prispevek staršev, pri čemer znesek, ki je določen kot skupna finančna obveznost enega od staršev, ni preživnina, ki bi jo sodišče temu staršu naložilo v plačilo z dajatvenim zahtevkom.

Tudi v primeru skupnega varstva in vzgoje se starša lahko dogovorita, da eden od njiju plačuje večino stroškov ali vse stroške, povezane z otrokom, drugi pa temu staršu za otroka plačuje preživnino. Taka situacija se približuje preživnini, ki je določena, kadar je otrok zaupan v varstvo in vzgojo zgolj enemu od staršev, z drugim od staršev pa ima velik obseg stikov.

Starša lahko otrokove potrebe pokrivata na več načinov, in sicer od denarnega prispevka enega od staršev drugemu do pokritja v naravi. V nobenem primeru pa dogovorjena ali določena preživnina ne sme biti fiktivna, temveč mora odražati realne okoliščine primera in mora biti ovrednotena tudi v primeru sporazuma, zaradi možnosti izračuna socialnih prispevkov.

Sodna praksa

V članku zapisana razmišljanja so lepo zajeta tudi v sodni praksi – zelo nazorno v sodbi in sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 1068/2021 z dne 19. oktobra 2021. Resda je bila odločitev Višjega sodišča sprejeta že po uveljavitvi DZ, vendar se je postopek začel še v času veljave ZZZDR. Čeprav je 105. člen ZZZDR jasno določal, da je zaupanje v skupno varstvo in vzgojo dopustno le, če se starši o tem sporazumejo, je bila ravno odločitev Višjega sodišča tista, ki je nakazala, da so se pojavili dvomi o skladnosti ureditve s koristjo otroka, kot temeljnim vodilom za urejanje vseh zadev glede otroka.

Korist otroka kot temeljno vodilo v vseh postopkih, ki ga zadevajo, je tako po razlagi Višjega sodišča treba upoštevati tudi pri razlagi 105. člena ZZZDR. Tako je že prvostopenjsko sodišče odločilo, da se deklica zaupa v skupno varstvo in vzgojo obema staršema, kljub temu, da soglasja med njima o tem ni bilo. Zoper tako odločitev se izrecno pritožuje mati in navaja, da je bila tožba vložena še pred začetkom uporabe DZ, zato bi moralo sodišče, glede na dejstvo, da se starša nista uspela dogovoriti o pomembnih stvareh, deklico zaupati njej. Meni namreč, da je zaupanje deklice v skupno varstvo in vzgojo v nasprotju z v času odločitve veljavnim zakonom (ZZZDR), ki bi ga sodišče v obravnavani zadevi moralo uporabiti.

Odločitev, da se deklica zaupa v skupno varstvo in vzgojo, vključuje ugotovitve, da soglasja staršev o tem ni bilo, vendar jo utemeljujejo:

• odsotnost objektivnih okoliščin, ki bi govorile za njeno zaupanje enemu od staršev,
• načelo kontinuitete vzgoje in varstva,
• načelo otrokovega pospešenega razvoja,
• dekličina naklonjenost obema od staršev in
• zgledno starševsko sodelovanje, ob upoštevanju največje otrokove koristi kot temeljnega vodila za odločanje v veljavnem zakonu in nadnacionalnem pravu.

Ugotovitve, ki so botrovale odločitvi, da se deklica zaupa v skupno varstvo in vzgojo, so bile predvsem naslednje:

• deklica je pri obeh starših vključena v široko socialno okolje,
• stanovanjske razmere pri očetu in pri materi so ugodne in prijetne,
• vsak od staršev je svoje delovne obveznosti prilagodil tako, da je tedaj, ko je hči pri njem, lahko čim več časa z njo,
• oba starša sta dovolj čustveno zrela, izobražena in poučena, z urejenim življenjskim slogom, tako da presegata minimalne standarde, ki veljajo za dobro starševstvo,
• konflikt, ki je nastal med staršema, je posledica njunih istosmernih lastnosti in izraža merjenje moči med dvema inteligentnima, sposobnima in izobraženima človekoma, ki sta hkrati preobčutljiva; oba se zmoreta do neke mere vživeti v otroka, a hkrati dajeta prednost svojemu merjenju moči; njun konflikten odnos je za otroka neprijeten in nepotreben, a ni ogrožajoč,
• glede na dekličino sproščeno izražanje občutij v odnosu do vsakega od staršev v navzočnosti drugega starša je mogoče sklepati, da ji oba dajeta čustveno dovoljenje, da ima lahko rada oba,
• deklica se je dobro prilagodila položaju, nastalemu po razhodu staršev, in v sebi razvila koncept dveh domov, ki ji omogoča ohranjanje in krepitev čustvenih vezi z vsakim od staršev,
• mati in oče sta v starševskih zadevah kljub konfliktnemu odnosu precej sodelujoča, držita se začasne odredbe in s tem izkazujeta sposobnost za starševsko sodelovanje ali vsaj za uspešno paralelno starševsko skrb,
• deklica se zaveda nezaupanja med materjo in očetom; če ne bo dobila dovoljenja, da ima lahko rada oba, bo v njej naraščal konflikt lojalnosti (želela bo ustreči obema).

Omenjena sodna praksa precej odstopa od zakoreninjene miselnosti, da je za skupno varstvo in vzgojo nujno potrebno soglasje obeh staršev. In prav ta sodna praksa je tista, ki nakazuje, da je otrokova korist primaren postulat družinskega prava in da je ravno iz nje treba črpati pri odločanju o zaupanju v varstvo in vzgojo. Menim, da je ravno ta sodna praksa tista, ki jasno negira marsikatero tradicionalno razmišljanje – tudi odvetnika v sodni dvorani – da je za skupno varstvo in vzgojo potrebno bodisi soglasje ali pa najmanj že skoraj idealen starševski odnos ob razpadu zakonske zveze ali prenehanju zunajzakonske skupnosti. Odločitev Višjega sodišča pritrjuje razmišljanju v tem članku, zato upam, da bo pri marsikaterem bralcu spremenila dosedanje razmišljanje.

Sklep

Članek sem napisala z namenom v bralcu spodbuditi (najmanj) razmišljanje v smeri, da je marsikatera borba v sodni dvorani glede zaupanja v varstvo in vzgojo nepotrebna. Želim izpostaviti še to, da sprememba zakoreninjenega koncepta še ne pomeni sprememb veljavnih odločitev. Namreč, lahko bi se zgodilo, da bi vsi tisti starši, ki zaradi pomanjkanja soglasja po prejšnji ureditvi niso uspeli s skupnim varstvom in vzgojo, zdaj na novo vlagali predloge z namenom, da bi to dosegli. Naj na tem mestu opozorim, da je za spremembo veljavne sodne odločbe treba najprej izkazati bistveno spremenjene okoliščine; sprememba ni avtomatizem.

Morda ste se skozi članek prebili z odporom, saj negira do zdaj zakoreninjena prepričanja, vendar si želim, da razmišljamo še korak naprej in se vprašamo, ali je zaupanje otroka v varstvo in vzgojo ob razvezi zakonske zveze ali razpadu zunajzakonske skupnosti sploh potrebno.

Če se vrnem na začetek tega članka: upam da sem v odvetnici iz uvoda tega prispevka uspela zasidrati vsaj dvom o njeni tezi, če je že nisem uspela prepričati o njeni zmoti.

Literatura:

• Komentar DZ, 138. in 139. člen, avtor Matej Čujovič, vrhovni sodnik;
• sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, IV Cp 1068/2021, 19. oktober 2021;
• Tjaša Žakelj, Starševske vloge v razveznih postopkih, magistrsko delo.

¹ O konkretnih razlogih za sprejem novele ZZZDR-C kot posledice dveh odločb Ustavnega sodišča RS sem v svojih člankih že pisala, zato se na tem mestu te tematike zgolj dotikam.