TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena, drugega, šestega in sedmega odstavka 25. člena ter prvega odstavka 60. člena Zakona o denacionalizaciji se zavrnejo. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega in četrtega odstavka 26. člena istega zakona se zavrže.

Obstoj najemnega razmerja in namen uporabe nepremičnine nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na odločitev o denacionalizaciji, če so za vrnitev nepremičnine izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Prav tako pri denacionalizaciji ne gre za vprašanja varstva dela (66. člen Ustave). Varstvo dela se namreč zagotavlja s predpisi s področja delovnega in socialnega prava. Glede na to, da v denacionalizacijskem postopku najemniki ne morejo uveljavljati pravic iz najemnega razmerja, in glede na to, da okoliščina obstoja najemnega razmerja ne more vplivati na vrnitev podržavljene nepremičnine, udeležba najemnikov v teh postopkih zgolj iz teh razlogov ne more biti relevantna. To pa ne pomeni, da najemnik a priori ne more biti stranka v denacionalizacijskem postopku. Pomeni le, da mora najemnik izkazati, da ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravni interes za udeležbo v postopku. Uporaba zakonskih določb v posameznih primerih sama po sebi ne more biti predmet presoje ustavnosti predpisa. O predlogih za spremembe oziroma dopolnitve zakonodaje Ustavno sodišče ni pristojno odločati. Do spremembe zakonske ureditve v smislu predlogov pobudnika je dejansko tudi prišlo, zato tudi ni več razlogov, s katerimi pobudnik utemeljuje izpodbijanje določb 24. člena ZDen. Ker Društvo kot pobudnik za trditev, da je določba drugega odstavka 25. člena ZDen protiustavna, ne navaja argumentov, ki jih Ustavno sodišče ne bi bilo upoštevalo že pri prejšnjem odločanju o ustavnosti te določbe, je Ustavno sodišče tudi ta del pobude zavrnilo kot očitno neutemeljen. Povečana vrednost nepremičnine in zato obstoj terjatve iz naslova vlaganj v nepremičnino nista ovira za vzpostavitev lastninske pravice denacionalizacijskega upravičenca na celi nepremičnini, če si denacionalizacijski upravičenec na podlagi drugega odstavka 25. člena ZDen izbere tako obliko denacionalizacije. Upravičenec do odškodnine iz naslova vlaganj v nepremičnino na podlagi določb ZDen ne pridobi stvarnopravnih upravičenj, temveč obligacijsko terjatev, ki je samostojna pravica. Odločba o denacionalizaciji nepremičnine z vzpostavitvijo lastninske pravice (po ZDen je to vrnitev v naravi) je le predpogoj za odločanje o zahtevku za povračilo vlaganj v vrnjeno nepremičnino. Morebitna odločitev o zahtevi za denacionalizacijo pred odločitvijo o zahtevi za povračilo vlaganj v vrnjeno nepremičnino pa ne more poseči v pravico do slednje terjatve. Z navedbami o neenakem pravnem položaju fizičnih in pravnih oseb glede vlaganj v denacionalizirane nepremičnine pobudnik ne navaja argumentov, ki jih Ustavno sodišče ne bi bilo upoštevalo že pri prejšnjem odločanju o ustavnosti sedmega odstavka 25. člena ZDen. Zato je Ustavno sodišče tudi ta del pobude zavrnilo kot očitno neutemeljen. Ker za izpodbijanje tretjega in četrtega odstavka 26. člena ZDen pobudnik ni izkazal pravnega interesa, je bilo treba pobudo v tem delu zavreči.