TFL Vsebine / TFLGlasnik

V obširnem prispevku, ki je bil ravnokar objavljen v reviji Pravnik,[1] se avtorja lotiva kritike inkriminacije poslovne goljufije (prvi odstavek 228. člena KZ-1) iz do sedaj še ne problematiziranega, torej samoniklega gledišča. Na nek način bi lahko rekli, da se (delno) ograjujeva od trenutne znanstvene paradigme, ki se pri svojih – sicer prizadevnih – težnjah po odpravi tega delikta s tem, ko nanj lepi oznako lex Grubelič, naslanja bolj ali manj na argument odvečnosti. Vendar distance do tega zaključka, ali, bolje rečeno, stremljenja celotne kazenskopravne teoretične srenje ne poudarjava zato, ker se s kolegi ne bi strinjala. Nasprotno; stališče, da potrebe po specialni modaliteti klasične goljufije ni, polno sprejemava, vendar meniva tudi, da dosedanja kritika pri svojem »udrihanju« po kaznivem dejanju poslovne goljufije preprosto ne gre dovolj daleč. Kot pokaževa v najinem prispevku, so argumentacijske poti najinih predhodnikov, ki so jih privedle do spoznanja, da je inkriminacija poslovne goljufije povsem redundantna, velikokrat površne ter predvsem vsebinsko porozne. Študij, ki se ubadajo z razkrivanjem mnogoterih plasti omenjene inkriminacije pravzaprav kar mrgoli, kljub temu pa nobena od njih bralcu ne razkrije, da je poslovna goljufija v resnici križanec med klasično goljufijo (prvi odstavek 211. člena KZ-1) in zatajitvijo (prvi odstavek 208. člena KZ-1). Meniva, da je ravno ta uvid moč razumeti kot srž dogmatične nepravilnosti tega kaznivega dejanja. S tem ciljava v prvi vrsti na neskladnost inkriminacije poslovne goljufije z načelom lex certa, kot enega od »podaljškov« splošnega načela zakonitosti. Dikcija sleherne inkriminacijske norme, ki se ponaša s takšno stopnjo dvoumnosti, je namreč per se neskladna s tem načelom. Avtorja si brez trohice dvoma upava trditi, da ugotovitev, da so anomalije naše materialne kazenske zakonodaje napredovale od protiustavnih širitev dometa nekaterih inkriminacij do stopnje, ko se še zakonodajalec ne zaveda več, kaj točno inkriminira, ne more vzbujati pretirane vznesenosti v nobenem kolikor toliko ozaveščenem pravniku. Pri tem gre kajpak za evfemizem.

Vendar se pri tem zgodba še ne konča. Spoznanje, da je poslovna goljufija hibrid med klasično goljufijo in zatajitvijo dokončno razjasni nekaj že znanih dilem, hkrati pa odpre vsaj toliko – če ne še več – doslej zastrtih vprašanj. Tako je nove, precej težavne razsežnosti moč zaznati pri problematiki objekta, ki naj bi ga inkriminacija poslovne goljufije ščitila. Slednja namreč, kot utemeljeno poudarja že Keršmanc,[2] zaradi izrecne razširitve dometa inkriminacije na fazo izvajanja posla – ki je inkriminacija klasične goljufije skladno z interpretacijo sodne prakse ne zajema – poleg tujega premoženja varuje tudi zaupnost predhodno vzpostavljenega pravnoposlovnega razmerja. To spoznanje je že druge avtorje privedlo do zavzetega proučevanja razmerij med goljufivimi delikti in delikti zoper zaupnost pravnoposlovnih razmerij. Temelj razločevanja med tema šopoma vsebinsko sorodnih deliktov sloni, tako denimo Novoselec, na (protipravnem) pridobivanju tujega premoženja na podlagi zmote. Če torej storilec oškodovanca slepi oziroma ga, v žargonu prvega odstavka 211. člena KZ-1, spravlja v zmoto za tem, ko je njegovo premoženje že pridobil, dejanja pod nobenim pogojem ni moč šteti za goljufijo. Ta aksiom, torej zahteva po obstoju vzročne zveze med spravljanjem v zmoto ali puščanjem v njej in premoženjskim razpolaganjem oškodovanca, priznavajo kot differentio specifico slehernega goljufivega delikta bolj ali manj vsi svetovni pravni sistemi. Kot pokaževa v najinem prispevku, pa inkriminacija poslovne goljufije, ki naj bi bila zgolj njena specialna modaliteta, zataji že pri samem temelju.

Kakorkoli, za najino študijo je važno, da se vsi drugi avtorji na tej točki ustavijo, češ da je »zdaj že vse znano«. Z ozirom na to, da, kot sva že zapisala, pri tem puščajo vnemar problematiko neposrečene spojitve klasične goljufije in zatajitve znotraj poslovne goljufije, je ta zaključek sicer razumljiv, vendar tudi pomanjkljiv. Ob razmerje med (klasično) goljufijo in zatajitvijo, ki je kajpak paradigmatičen primer delikta zoper zaupnost pravnoposlovnih razmerij, se namreč obregnejo zgolj površno, če sploh. V luči spoznanj o resnični, torej hibridni zasnovi inkriminacije poslovne goljufije pa je seveda treba motriti tudi vprašanje dobrine, ki jo slednja varuje. Parafraza: poslovna goljufija je kaznivo dejanje zoper zaupnost pravnoposlovnih razmerij ne le zaradi razširitve cone kriminalnosti na fazo izvajanja posla, temveč tudi zato, ker se (delno) prekriva z zakonskimi znaki zatajitve in ne torej zgolj s tistimi klasične goljufije (kot njena specialna oblika). V prispevku od te točke dalje smiselno nadaljujeva z razpravo o stopnji neprava, ki jo predstavlja preslepitev, ki ne izzove oškodovančevega razpolaganja s premoženjem. Drugo plat iste medalje v tem kontekstu predstavlja pomislek, da je t. i. naknadna preslepitev zgolj zamudna ovira učinkovitosti kazenskega pregona.

Naslednji sklop najine študije predstavlja vsebinsko smotern nasledek ravnokar obravnavane tematike. V njem namreč se namreč posvečava primerjavi med poslovno goljufijo in izredno samoniklnim konstruktom anglosaškega pravnega sveta, ki se glasi making off without payment. Obravnavani delikt je izvršen, ko storilec zapusti (t. i. making off) kraj ali prostor, kjer je užival koristi tuje storitve ali prejel tuje blago, ne da bi zanj plačal. S pomočjo te inkriminacije v anglosaškem svetu rešujejo primere, ko storilec ne plača bodisi za gorivo na samopostrežni bencinski črpalki bodisi za svoje bivanje v hotelu itd. V prispevku med drugim pokaževa, kako se s to problematiko – neustrezno – sooča naša sodna praksa. Poleg tega mu nekaj več besed mu nameniva zato, ker odlično ponazarja, da naj bi bilo vprašanje preslepitev in zmot po prehodu premoženja za pravno kvalifikacijo dejanja irelevantno.

 

---

[1] Marko Šetinc in Marko Šorli: Inkriminacija poslovne goljufije po 228. členu KZ-11: odvečna ali celo neskladna z načelom lex certa?, v: Pravnik, št. 9-10/2020.

[2] Ciril Keršmanc: Preslepitve na meji in onkraj pregona. GV Založba, Ljubljana 2014, str. 195–323.