TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožnica pravilno izpostavlja, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Ta škoda je lahko v posameznih izplačilnih obdobjih različna, nastane ali sploh ne. Ni nujno, da je ob posameznem izplačilu jasno, kolikšna škoda je nastala, ali še bo nastala, se bo povečevala, koliko časa bo nastajala. Za tak primer gre v obravnavanem primeru, ko je tožnica določena obdobja delala s skrajšanim delovnim časom, poskusila delati s polnim delovnim časom; v času zdravljenja je z delodajalcem sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Šteti je zato treba, da se je tožnica s škodo seznanila oz. imela možnost, da se z njo seznani, šele ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (dne 5. 9. 2018), ki časovno sovpada z zaključkom zdravljenja. Tedaj je vedela, da bo prenehala dobivati nadomestilo plače, in je imela realno možnost oceniti obseg izgube na zaslužku. V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja, kljub mesečnemu izplačevanju plače, treba obravnavati enotno. Iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožnici, da so bile okoliščine, na osnovi katerih bi tožnica prvi znesek prikrajšanja lahko izračunala, znane že pri mesečnem izplačilu dohodka za junij 2016 in da bi ob ustrezni skrbnosti lahko mesečno izračunavala svoje prikrajšanje. V okoliščinah konkretnega primera uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Ker je od zaključka zdravljenja (septembra 2018) do vložitve tožbe (17. 10. 2019) preteklo manj kot tri leta, terjatev za to obliko premoženjske škode ni zastarana.

Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov plače in nadomestila plače. Le takó ugotovljena odškodnina zagotavlja takšen premoženjski položaj oškodovanke, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ).

Očitek, da je bilo tožnici na račun izgubljenega zaslužka prisojeno več, kot je uveljavljala, ni utemeljen. Materialno pravo, ki je podlaga za izračun, mora sodišče poznati in ni v domeni tožeče stranke, da ga dokazuje ali nanj opozarja. Zato je pomemben v zahtevku uveljavljan znesek odškodnine za tovrstno škodo (6.406,31 EUR), na način izračunavanja škode, ki ga je tožeča stranka uporabila, pa sodišče ni vezano.

Odškodnina zaradi skaženosti je objektivno pogojena glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine; priznava se v različnih primerih spremenjene zunanjosti; ne le takrat, ko spremenjena zunanjost vzbuja gnus. V sodni praksi se priznava tudi v primerih sprememb zunanjosti, kakršna je izkazana.