TFL Vsebine / TFLGlasnik

Vezanost sodišč na ustavo in zakone – kar izhaja iz 125. člena Ustave² – ni le normativno leporečje, ki bi odpiralo zanimiva teoretična vprašanja, pač pa ima vidne in pomembne praktične pravne posledice. Te na eni strani občutijo predvsem stranke konkretnih (sodnih) postopkov, na drugi strani pa določba učinkuje na skladnost pravnega reda kot celote, posebej v smislu udejanjanja hierarhije pravnih aktov. Ker so sodniki pri izvajanju svoje funkcije vezani na ustavo in zakon, niso dolžni uporabljati podzakonskih predpisov. Takšen sklep je mogoče narediti s pomočjo nasprotnega razlogovanja.³ Pravna teorija exceptio illegalis opredeljuje kot institut, ki sodniku omogoča, da v konkretnem primeru odloči, (kot) da podzakonskega akta ni, če meni, da je ta v nasprotju z ustavo ali zakonom – gre torej za odstop od veljavnih pravnih aktov.⁴ Osrednji problem ostaja: neuporaba spornega podzakonskega akta ne pomeni tudi njegove izločitve iz veljavnega pravnega reda.

1. Izhodišča presoje podzakonskih predpisov

Ustava v 156. členu sodiščem v primeru suma, da je zakon, ki bi ga morala uporabiti, neustaven, nalaga sprožitev ustreznih mehanizmov za njegovo presojo pred Ustavnim sodiščem RS. Gre za zahtevo za oceno ustavnosti, ki jo podrobneje opredeljuje Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS)⁵ v 23. členu. Tak instrumentarij sodiščem v primeru neustavnega oziroma nezakonitega izvršilnega predpisa ni na voljo, saj akt iz konkretnega odločanja lahko izločijo že sama. V tem smislu sta določbi 125. in 156. člena Ustave smiselno usklajeni.⁶ Za razliko od sodišč imajo nekateri državni organi na voljo zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov oziroma splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Zaradi številčnosti jih ne naštevam, podrobno pa so navedeni v 23.a členu ZUstS. Pri tem je treba upoštevati še nekatere specialne zakone – denimo Zakon o lokalni samoupravi (ZLS)⁷ in Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD)⁸ – ki krog upravičencev dodatno širijo.⁹

2. Uporaba instituta exceptio illegalis v sodni praksi

Uporaba instituta exceptio illegalis učinkuje zgolj za konkreten primer – inter partes.¹⁰ To pomeni, da sodišče spor reši, sklicujoč se neposredno na zakon, neustaven oziroma nezakonit podzakonski predpis pa ostaja del veljavnega pravnega reda in zavezuje še vnaprej. V drugem sporu bo od presoje takratnega sodišča odvisno, ali bo uporabo podzakonskega akta zavrnilo ali ne.

Pri obravnavi spregleda podzakonskega akta naletimo na zanimiv paradoks. Izvršilni predpis, ki je bil prepoznan za neustavnega oziroma nezakonitega, vsled učinkovanja inter partes ni izločen iz pravnega reda, pravne posledice pa ustvarja še v prihodnje. Upoštevajoč ustavnosodno prakso je pojav dodatno zaostren. Ustavno sodišče je večkrat opozorilo, da redna sodišča zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti podzakonskih aktov nimajo na voljo, saj takšne predpise lahko izločijo že sama. Ustava sodnikom daje pooblastilo in hkrati nalaga dolžnost, da pri odločanju o pravicah in obveznostih odklonijo uporabo neustavnih oziroma nezakonitih podzakonskih predpisov.¹¹ Vprašanja, kako takšne splošne akte iz pravnega reda sploh odstraniti, ne rešuje niti institucija pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti. Sodiščem ta možnost ni dana, saj manjka temeljna procesna predpostavka – pravovarstvena potreba.¹² Glede na 24. člen ZUstS lahko pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti da tisti, ki izkaže pravni interes. Ta je podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, neposredno posega v posameznikove pravice ter pravne interese. Pravni interes mora biti neposreden in konkreten.¹³ V primerih, ko podzakonski predpisi ne učinkujejo neposredno, pač pa na pravni položaj posameznika vplivajo (šele) prek izdaje konkretnega in posamičnega pravnega akta (na primer upravne odločbe), se pobuda lahko vloži po izčrpanju pravnih sredstev, sočasno z ustavno pritožbo. Pri tem Ustavno sodišče pripominja, da morajo pobudniki svoje ugovore v zvezi s protiustavnostjo oziroma protizakonitostjo nasloviti že na redna sodišča. Pravni interes v teh primerih tako ni izkazan, saj je pravni položaj varovan že v okviru instituta exceptio illegalis.¹⁴ Takšni podzakonski akti Ustavnega sodišča ne dosežejo, omejenost spregleda izvršilnega akta na konkreten primer pa jih ohranja kot veljavne pravne vire. V tem pogledu sta izpodbijanje in izločevanje podzakonskih predpisov iz pravnega reda posebej oteženi. Ni sporno, da se neustavnost ali nezakonitost lahko odpravita tudi s sprejemom novega podzakonskega predpisa.

2.1. Neuspela ustavna reforma: prenos pristojnosti za presojo podzakonskih predpisov z Ustavnega na drugo sodišče

Vlada RS je leta 2010 Državnemu zboru RS predlagala spremembo 160., 161. in 162. člena Ustave. V predlogu je navedla, da zaradi dvojnega dostopa posameznikov do Ustavnega sodišča – pobuda za začetek postopka za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov ter ustavna pritožba zoper posamične pravne akte – prihaja do zamud pri odločanju v razumnem roku.¹⁵ Apel za spremembo je izrazilo tudi Ustavno sodišče samo in navedlo, da je njegova vloga zaradi neobvladljivega pripada zadev ogrožena.¹⁶ Predlagane spremembe so strnjene v naslednjih treh točkah. Prvič, pristojnosti Ustavnega sodišča naj se uredijo z Ustavo. Materijo bi lahko dopolnjevali tudi posamezni zakoni, sprejeti z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. Drugič, nekatere pristojnosti ne pomenijo tako pomembnih ustavnopravnih vprašanj, da bi o njih moralo odločati Ustavno sodišče, zato naj bodo podeljene rednemu sodstvu. In tretjič, predlagatelji postopka naj bodo določeni z Ustavo, Ustavno sodišče pa naj samo izbira pobude in ustavne pritožbe. S tem naj bi se udejanjala njegova vloga kot najvišjega varuha ustavnosti in človekovih pravic.¹⁷ Za potrebe tega prispevka se omejujem na drugo točko – prenos pristojnosti za presojo nekaterih predpisov z Ustavnega na druga sodišča.

Predlog je izhajal iz teze, da je Ustavno sodišče najvišji varuh ustavnosti. S tem je pristojno za presojo zakonov kot temeljnih pravnih aktov, ki urejajo družbena razmerja. Nekatere pristojnosti – med njimi presoja podzakonskih predpisov – ne pomenijo tako pomembnih vprašanj, da bi o njih moralo odločati Ustavno sodišče. Sprememba 160. člena Ustave bi zakonodajalcu omogočila, da bi z zakonom, sprejetim z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev, lahko prenesel pristojnost za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov, predpisov lokalnih skupnosti in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z Ustavnega na drugo sodišče. Temu bi bil prilagojen tudi 161. člen, po katerem bi pristojno sodišče podzakonske akte lahko odpravilo ali razveljavilo.¹⁸

Reforma je z možnostjo prenosa navedenih pristojnosti na druga sodišča sledila cilju razbremenitve Ustavnega sodišča in s tem povečanja njegove učinkovitosti. Okrepljena bi bila pravna varnost nasploh, saj bi osebe varstvo pravic in koristi dosegle že v drugih sodnih postopkih. Iz predloga izhaja, da bi zakonodajalec lahko prenesel pristojnost za presojo vseh ali zgolj nekaterih podzakonskih aktov, dopustno pa bi bilo tudi, da bi se takšna pristojnost dodelila le nekaterim sodiščem (na primer upravnemu sodišču). Predlagatelj je opozoril, da se obremenitve drugega sodišča s tem ne bi (bistveno) povečale, saj mora to že po 125. členu Ustave presojati, ali so podzakonski predpisi skladni z Ustavo in zakoni ali ne.¹⁹ Drugi državni organi bi bili na pravnomočno odločitev pristojnega sodišča vezani. Odločitev bi bila dokončna, učinkovanje erga omnes pa bi zavarovalo pravice in koristi preostalih prizadetih oseb. S spremembo 161. člena Ustave bi takšno sodišče dobilo tudi pristojnost, da izvrševanje presojanega akta delno ali v celoti zadrži.²⁰

Predviden je bil tudi položaj, kako naj ravna Ustavno sodišče, če bi v postopku odločanja naletelo na neustaven podzakonski predpis. Do tega bi prišlo v dveh primerih. Prvič, če bi Ustavno sodišče presojalo zakon, ki je podrobneje urejen s podzakonskim aktom, oba pa bi neustavno posegala v pravni položaj oseb. O podzakonskem predpisu, predpisu lokalne skupnosti ali aktu, izdanem za izvrševanje javnih pooblastil, bi odločilo ob oceni zakona. Tak pristop bi preprečeval podvajanje sodnega nadzora, saj bi v nasprotnem primeru prizadete osebe predpis morale izpodbijati še pred pristojnim sodiščem. Ustavno sodišče izvršilnega predpisa ne bi presojalo, če bi ga pred tem že odpravilo ali razveljavilo drugo sodišče. Drugič, Ustavno sodišče bi se s podzakonskimi predpisi lahko soočilo tudi v sklopu odločanja o ustavni pritožbi. Do dela sodbe, v katerem bi pristojno sodišče že ugotovilo neustavnost oziroma nezakonitost izvršilnega akta, se ne bi smelo opredeljevati.²¹

2.2. Sodna presoja prostorskih izvedbenih aktov

Kljub spodletelim naporom za spremembo Ustave se je ideja ustavne reforme deloma uresničila v ureditvi Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2),²² ki je v 58. členu predvideval sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte. Člen 58 je določal, da je zoper takšne splošne akte mogoče voditi upravni spor, v katerem sodišče presoja njihovo zakonitost. Za potrebe tega besedila je bistveno, da je upravno sodišče prostorske izvedbene akte lahko odpravilo ali razveljavilo. V primeru, da je upravno sodišče akt odpravilo ali razveljavilo, je pristojnemu organu naložilo vzpostavitev nove, zakonsko skladne ureditve. Glede posledic odprave oziroma razveljavitve prostorskega akta se je po izrecni določbi smiselno uporabljal ZUstS.²³ Sodna odločba je morala biti objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije in v uradnem glasilu, v katerem je bil izpodbijani akt objavljen. ²⁴ Zdi se, da je slovenski zakonodajalec v tem delu sledil nemški ureditvi, ki po 47. členu Zakona o upravnem sodstvu (Verwaltungsgerichtsordnung)²⁵ višja upravna sodišča pooblašča za presojo podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi zveznega Zakona o graditvi objektov (Baugesetzbuch).²⁶

Ustavno sodišče je bilo že v zadevi U-I-6/17-21 z dne 20. septembra 2019, v kateri je presojalo Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt),²⁷ soočeno z vprašanjem, ali ureditev, ki ne določa pristojnosti, postopkov in pooblastil sodišču, da v upravnem sporu odloča o veljavnosti prostorskih aktov ter jih odpravi ali razveljavi, nasprotuje 23. in 25. členu Ustave. V odločbi je utemeljeno odklonilno stališče, saj oseba ustrezno pravno varstvo lahko doseže pred Ustavnim sodiščem. Sodnik Pavčnik in sodnica Šugman Stubbs v pritrdilnih ločenih mnenjih dodajata, da so pristojnosti Ustavnega sodišča iz 160. člena Ustave izključne. Zakon, ki bi v to posegel, bi bil protiustaven: za prenos pristojnosti je potrebna predhodna sprememba Ustave.²⁸, ²⁹ Upoštevajoč navedeno se zdi ureditev iz ZUreP-2 posebej zanimiva, saj zakonodajalec ni hkrati posegel v Ustavo. S tem je bila vzpostavljena vzporedna pristojnost Ustavnega in upravnega sodišča. Tek upravnega spora naj bi sicer izključeval možnost postopka pred Ustavnim sodiščem, ki v sporu odloča kot skrajno sredstvo.³⁰ Temu je sledilo tudi Ustavno sodišče in zavzelo stališče, da ni pristojno za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskih aktov, saj je le-te – glede na 58. člen ZUreP-2 – mogoče izpodbijati pred upravnim sodiščem.³¹

Ob tezi o izključni pristojnosti Ustavnega sodišča za presojo podzakonskih aktov je mogoče zaslediti tudi argumente, ki tej tezi nasprotujejo. Avtorji se pri tem sklicujejo prav na institut exceptio illegalis. Če je sodišče v (upravnem) sporu dolžno presojati skladnost podzakonskih predpisov z Ustavo in zakoni, potem odločitev lahko sprejme z učinkom erga omnes, in ne le za konkreten primer.³² Za takšno postopanje naj bi zadostovala zgolj zakonska regulacija, brez predrugačenja Ustave.³³ Enako je stališče državnega zbora: če institut exceptio illegalis dopušča, da katerokoli sodišče ugotavlja neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa, naj ne bi bilo sporno, da lahko zakon določi, da sodišče o tem presodi na način, ki je podoben abstraktni pravni presoji ustavnosti in zakonitosti.³⁴

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-327/20‑16 z dne 20. januarja 2022 ugotovilo, da je zakonodajalec z ureditvijo iz 58. člena ZUreP-2 upravnemu sodišču podelil pristojnosti, ki so enake tistim, kot jih ima samo. Upravno sodstvo po 157. členu Ustave lahko presoja zgolj zakonitost posamičnih pravnih aktov, presoja ustavnosti in zakonitosti splošnih aktov pa je podeljena Ustavnemu sodišču. To je edino, ki jih sme odpraviti ali razveljaviti. Po oceni Ustavnega sodišča tega ne dopušča niti institut exceptio illegalis, saj je vsebina pristojnosti določena s tem, kakšne odločitve sodišče lahko sprejme. Odklonitve uporabe podzakonskega predpisa ne gre enačiti z njegovo odpravo ali razveljavitvijo. Upoštevajoč navedeno je Ustavno sodišče določbe 58. člena ZUreP-2 spoznalo za neustavne. Ker je izpodbijana ureditev prenehala veljati, je sprejelo ugotovitveno odločbo.³⁵

Državni zbor je 9. decembra 2021 sprejel nov Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3).³⁶ Enako kot njegov predhodnik ZUreP-3 v 61. členu ureja sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte. Upravno sodišče takšen predpis lahko odpravi ali razveljavi, pristojnemu organu pa naloži sprejem nove ureditve. Za razliko od ZUreP-2 se novi zakon dotika problematike vzporedne pristojnosti upravnega in Ustavnega sodišča. Nalaga, da prvo prekine postopek, če o istih določbah prostorskega akta odloča že Ustavno sodišče.³⁷

Vlada je v zakonskem predlogu navedla, da 61. člen ZUreP-3 uresničuje obveznosti, ki jih je Slovenija sprejela z ratifikacijo Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija),³⁸ po kateri mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte. Ocenila je, da pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem temu ne zadosti, še posebej zaradi zahtevnosti izkazovanja pravnega interesa. Po stališču vlade zakon izboljšuje sistem sodnega nadzora nad prostorskimi akti. ³⁹ Na spornost ureditve je opozorila Zakonodajno- pravna služba Državnega zbora RS. Navedla je, da je predlagani člen v bistvenem podoben ureditvi iz ZUreP-2. Državni zbor je bil z zahtevami za presojo ustavnosti 58. člena ZUreP-2 seznanjen, zato ni ustrezno, da se enaka rešitev prenaša v novi zakon. ⁴⁰ Na mnenje Zakonodajno-pravne službe se je odzvalo Ministrstvo za okolje in prostor ter navedlo, da predlagana rešitev sledi opozorilom Evropske komisije in Vrhovnega sodišča, da zoper prostorske izvedbene akte ni na voljo učinkovito sodno varstvo. Ministrstvo je ocenilo, da iz 160. člena Ustave ne izhaja, da bi bilo za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov pristojno zgolj Ustavno sodišče. Dodalo je, da je z osmim odstavkom 61. člena ZUreP-3 odpravljena tudi nevarnost, da bi o istih določbah prostorskega akta hkrati odločali Ustavno in upravno sodišče.⁴¹

3. Namesto sklepa

Institut exceptio illegalis je na eni strani učinkovit instrumentarij varstva pravic in pravnih koristi oseb v konkretnih sodnih postopkih, po drugi strani pa – upoštevajoč zasnovo ustavnosodnega nadzora nad podzakonskimi predpisi – otežuje izločevanje neustavnih in nezakonitih podzakonskih aktov iz pravnega reda. Ob tem ne gre prezreti vprašanja o reformi ustavnega sodstva in prenosu določenih pristojnosti z Ustavnega na drugo sodišče. S tem merim predvsem na podelitev pristojnosti za presojo ustavnosti in zakonitosti (nekaterih) podzakonskih predpisov izbranemu sodišču.

Za tako spremembo bo potrebna zadostna politična volja po spremembi 160. člena Ustave, ki pristojnosti Ustavnega sodišča določa kot izključne – mednje sodi tudi nadzor nad podzakonskimi predpisi. Ureditev, po kateri je pristojnost za razveljavitev oziroma odpravo prostorskih aktov z zakonom dodeljena (tudi) upravnemu sodišču, se tako zdi posebej nenavadna in problematična; toliko bolj, ker se je o njeni protiustavnosti že izreklo Ustavno sodišče.

---

¹ Prispevek je nastal kot povzetek izbranih poglavij iz magistrskega diplomskega dela z naslovom »Uporaba instituta exceptio illegalis na področju upravnega prava: pravne podlage in praktični izzivi«, ki ga je avtor pripravil pod mentorstvom doc. dr. Brune Žuber in 11. maja 2022 zagovarjal na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani pred komisijo, ki ji je predsedoval prof. dr. Rajko Pirnat.

² Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a.

³ Testen, F.: Tretji odstavek 3.a člena: res (pre)velika razpoka v ustavi?, Podjetje in delo, št. 6–7/2003, str. 1484–1493.

⁴ Pavčnik, M.: Razumevanje prava: nova oporna mesta iz zadnjih let. GV Založba, Ljubljana 2021, str. 81–82.

⁵ Ur. l. RS, št. 64/07 – UPB, 109/12, 23/20 in 92/21.

⁶ Testen, F.: Samo presoja zakonov – Exceptio illegalis, Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana 2002, https://e-kurs.si/komentar/samo-presoja-zakonov-exceptio-illegalis/ (10. 2. 2022).

⁷ Ur. l. RS, št. 94/07 – UPB, 76/08, 79/09, 51/10, 40/12 – ZUJF, 14/15 – ZUUJFO, 11/18 – ZSPDSLS‑1, 30/18, 61/20 – ZIUZEOP-A in 80/20 – ZIUOOPE.

⁸ Ur. l. RS, št. 33/16 in 21/18 – ZNOrg.

⁹ Nerad, S.: Predlagatelji zahteve za začetek postopka, Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana 2011, https://e-kurs.si/komentar/predlagatelji-zahteve-za-zacetek-postopka/ (10. 2. 2022).

¹⁰ Testen, F., naved. delo 6.

¹¹ Glej na primer U-I-205/10-23 z dne 14. aprila 2011, točka 5.

¹² Testen, F., naved. delo 6.

¹³ Nerad, S.: Pravni interes za pobudo, Komentar Ustave Republike Slovenije. Ljubljana 2011, https://e-kurs.si/komentar/pravni-interes-za-pobudo/ (12. 2. 2022).

¹⁴ Glej na primer U-I-50/17-8 z dne 26. aprila 2017, točka 3.

¹⁵ Kaučič, I., Pavlin, P., Bardutzky, S.: Ustavna reforma ustavnega sodstva: zbornik gradiv 2008–2011. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana 2011, str. 320–321.

¹⁶ Kaučič, I., Pavlin, P., Bardutzky, S., naved. delo, str. 9.

¹⁷ Kaučič, I., Pavlin, P., Bardutzky, S., naved. delo, str. 319–322.

¹⁸ Kaučič, I., Pavlin, P., Bardutzky, S., naved. delo, str. 324–330.

¹⁹ Kaučič, I., Pavlin, P., Bardutzky, S., naved. delo, str. 330–333.

²⁰ Kaučič, I., Pavlin, P., Bardutzky, S., naved. delo, str. 335.

²¹ Kaučič, I., Pavlin, P., Bardutzky, S., naved. delo, str. 336–338.

²² Ur. l. RS, št. 61/17, 199/21 – ZUreP-3 in 20/22 – odl. US.

²³ Deveti odstavek 58. člena, ZUreP-2/2017.

²⁴ Enajsti odstavek 58. člena, ZUreP-2/2017.

²⁵ Verwaltungsgerichtsordnung (VwGO), Bundesgesetzblatt, del I, št. 686 z dne 19. marca 1991, z zadnjo spremembo z 8. oktobra 2021.

²⁶ Več o primerjalnopravnem pregledu sodne presoje podzakonskih predpisov glej v poglavju Primerjalnopravna analiza: presoja podzakonskih predpisov v nekaterih evropskih državah, Bedič, M. (2022).

²⁷ Ur. l. RS, št. 33/07, 70/08 – ZVO‑1B, 108/09, 80/10 – ZUPUDPP, 43/11 – ZKZ-C, 57/12, 57/12 – ZUPUDPP-A, 109/12, 76/14 – odl. US, 14/15 – ZUUJFO, 61/17 – ZUreP-2 in 199/21 – ZUreP-3.

²⁸ Povzeto po Ločenem mnenju sodnika dr. Marijana Pavčnika k odločbi št. U-I-6/17 z dne 20. junija 2019.

²⁹ Povzeto po Pritrdilnem ločenem mnenju sodnice dr. Katje Šugman Stubbs k odločbi št. U-I-6/17 z dne 20. junija 2019.

³⁰ Šuligoj, M.: Sodno varstvo zoper prostorske akte, Odvetnik, št. 4 (102) – oktober 2021, Posebna številka, str. 6–10.

³¹ U-I-356/19-4 z dne 4. decembra 2019, točki 2 in 3.

³² Pucelj Vidović, T.: Sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte. Podjetje in delo, št. 6-7/2020, str. 990–1000.

³³ Kerševan, E.: Sodno varstvo zoper splošne akte uprave. Podjetje in delo, št. 6-7/2012, str. 1020–1029.

³⁴ U-I-327/20‑16 z dne 20. januarja 2022, točka 5.

³⁵ Povzeto po U-I-327/20‑16 z dne 20. januarja 2022.

³⁶ Ur. l. RS, št. 199/21.

³⁷ Osmi odstavek 61. člena ZUreP-3.

³⁸ Zakon o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (MKDIOZ), Ur. l. RS – MP, št. 17/04.

³⁹ Vlada RS, Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3), EVA: 2020-2550-0074, str. 232–233.

⁴⁰ Državni zbor RS, Mnenje k Predlogu zakona o urejanju prostora (ZUreP-3), EPA 1960-VIII, št. 800-01/21-3/, 13. oktober 2021, str. 2.

⁴¹ Ministrstvo za okolje in prostor, Odgovor/Pojasnila v zvezi z mnenjem Zakonodajno-pravne službe DZ k Predlogu zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) – druga obravnava, EPA 1960-VIII, št. 007-405/2020/300, 22. januar 2021, str. 2–4.