TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno razveljavi glede:

- zavrnitve tožbenega zahtevka, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2009 dalje do plačila;

- odločitve, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 16,16 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila,

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko in odločitev o stroških postopka, ki jih mora tožeča stranka plačati drugotoženi stranki).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožnik (oškodovanec) kot upnik v zakonskem roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka zoper drugotoženo stranko (delodajalca), po določbi drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP svoje denarne terjatve ni prijavil, zato je na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP njegova terjatev do tožene stranke, sedaj stečajne dolžnice, prenehala obstajati. Gre za prenehanje materialnopravnega upravičenja tožnika, zato njegov tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko ni utemeljen.

Do nezgode pri delu je prišlo, ko je tožnik (zidar) pri delu na gradbišču pri ometavanju sten padla malta v desno oko. V obravnavani zadevi ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Dejavnost ročnega ometavanja sten ne pomeni dejavnosti, ki bi pomenila povečano in neobičajno nevarnost. Objektivna odškodninska odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbi ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in jih obvladovati ter da kljub zadostni skrbi ni mogoče preprečiti nastanka praviloma znatne škode. Zato okoliščine, da so delavci sami postavljali oder, da je delo potekalo na višini 4 metre in da oder ni bil stabilen, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila neobičajna.

Drugotožena stranka je malto opredelila kot dejavnik tveganja s toksičnim delovanjem, zato bi morala predvideti, da bi zaradi strupenih snovi oziroma kemične sestave malte, ki lahko pade delavcu v oko, prišlo do poškodbe oči, kot jo je utrpel tožnik. V skladu s 5. členom ZVZD bi torej morala sprejeti takšne ukrepe, ki bi preprečili nastanek poškodbe oči, kar bi lahko storila z uporabo zaščitnih očal, vizirja oziroma na način, ki bi onemogočil stik malte z očesom. Zato je podano protipravno ravnanje tožene stranke kot eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta.