TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Ker se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitalo, da je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, ker naj bi z opustitvijo izvedbe kontrole sumljivih transakcij in zavajanjem pristojnih služb delodajalca, prikril sledi storitve sledi kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki naj bi jih izvršila E.E. kot upravnica določene pošte, je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik te kršitve ni storil, ker ni vedel za neupravičene dvige E.E. s hranilne knjižice. Tožnik ni opravil preverke, vpogleda v hranilno knjižico komitenta, niti kontrole na pošti, prav ta neizvedba kontrole na terenu pa je lahko indic, da je šlo za prikrivanje. Sodišče bi moralo upoštevati vse indice in sicer, da tožnik ni opravil kontrole na terenu, ki bi jo moral opraviti, da je bila E.E. pravnomočno obsojena zaradi dejanj, glede katerih bi moral tožnik opraviti nadzor na pošti, da gre za tožnikovo bivšo ženo, s katero je po ugotovitvah sodišča prve stopnje še v skupnosti, ter da je tožnikov sin na pošti opravil vezavo depozita. Šele z upoštevanjem vsega navedenega bi lahko sodišče prve stopnje sprejelo prepričljivo dokazno oceno, ki bi jo ustrezno obrazložilo. Odločitev o očitani kršitvi po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ne temelji na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. čelna ZPP s tem, ker je po eni strani ugotovilo, da tožnik ni sodno izpodbijal podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, hkrati pa ga je klub temu, da mu je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje, reintegriralo na delo k toženi stranki. V izreku sodbe je torej nasprotje med ugotovitvami sodbe. Prav tako je nasprotje v samem izreku sodbe, saj sodišče prve stopnje v točki II izreka ugotovi, da delovno razmerje tožnika traja tudi še po 10. 4. 2014, v točki III izreka pa tožniku dosodi reparacijo le do 4. 5. 2014, kljub odločitvi v točki II izreka, da je tožnik še v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tudi navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.