TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II. točki izreka delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 11.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2013 do plačila, v III. točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Izvedenec je ugotovil, da je bil v obravnavani zadevi za tožnikovo delo potreben večji upor, zato naslonska lestev ni bila primerno delovno sredstvo, temveč bi moral delodajalec zagotoviti gradbeni oder. Sodišče je tožniku, ki od delodajalca ni zahteval postavitve gradbenega odra, očitalo, da bi to moral in mogel storiti, ker ni, pa mu je naložilo 50 % soodgovornosti za nastalo škodo. Tako stališče je materialnopravno zgrešeno.

Življenjsko nerealno bi bilo pričakovati, da bo tožnik delo na način, kot mu je bilo odrejeno, odklonil zaradi grozeče nevarnosti za zdravje oziroma da bi moral zaradi tega pred pričetkom dela zahtevati postavitev gradbenega odra. To velja še zlasti, ker je imel ob sebi delovodjo, ki je skupaj z njim delo opravljal na tak (ne-varen) način. V takih okoliščinah tožnik ni imel nobenega učinkovitega sredstva, da bi v vlogi podrejenega delavca ob prisotnosti nadrejenega delovodje (čigar v prvi vrsti bi bila dolžnost, da bi zahteval postavitev odra), delo odklonil oziroma da bi moral in mogel zahtevati postavitev odra. Tožnik ni samovoljno izbral lestve kot delovnega sredstva, ampak je dobil takšno navodilo prisotnega delovodje, zato je izkustveno nesprejemljiv zaključek prvostopenjskega sodišča o tožnikovem prispevku k nastali škodi.