TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 561/2004 z dne 29. 12. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1882/2004 z dne 17. 12. 2004 se zavrne.

V postopku odločanja o podaljšanju pripora zoper pritožnika kontradiktornost postopka kot element pravice od enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni bila spoštovana. Ker pa je gledano časovno veljavnost sklepa o podaljšanju pripora že potekla, pritožnik pa je v priporu na podlagi nadaljnjih sklepov o podaljšanju pripora, je bilo treba ugotoviti, ali je ugotovljena kršitev take narave, da bi lahko pomenila tudi kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. V takšnem primeru bi lahko Ustavno sodišče opravilo tudi presojo vseh nadaljnjih pripornih sklepov in bi, če bi ugotovilo, da je bila tudi z njimi kršena pravica do osebne svobode, moralo pripor zoper pritožnika odpraviti. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev človekovih pravic zgolj zaradi kršitve postopka pri podaljševanju pripora (ker ni imel možnosti, da bi se pred odločitvijo zunajobravnavnega senata izjavil o predlogu preiskovalne sodnice za podaljšanje pripora). Pritožnik ne oporeka obstoju ustavnih pogojev za odreditev oziroma podaljšanje pripora. Navede le okoliščino, da pred izdajo izpodbijanega prvostopenjskega sklepa ni mogel ugovarjati vsebini telefonskih pogovorov, navedenih v predlogu preiskovalne sodnice, ter navesti ustreznih dokazov, da bi ovrgel sum kaznivega dejanja. Po presoji Ustavnega sodišča iz obrazložitve izpodbijanih sodnih sklepov izhaja, da je zunajobravnavni senat presojal vse pogoje, ki jih za odločanje o posegu v osebno svobodo določa Ustava in svojo odločitev tudi glede prej navedene okoliščine razumno utemeljil. Ugotovil in razumno obrazložil je tudi obstoj konkretnih okoliščin glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter opravil presojo neogibne potrebnosti posega v pritožnikovo ustavno pravico do osebne svobode in s tem zadostil ustavnim pogojem za podaljšanje pripora. Pritožnik je imel možnost zoper prvostopenjski sklep vložiti pritožbo in v njej odgovoriti na dejstva, ki ga bremenijo, v potrditev svojih dejstev in navedb pa je imel možnost predlagati dokaze. Pritožnik je to v pritožbi tudi storil. Do pritožnikovih navedb, ki so bile za odločitev relevantne, se je pritožbeno sodišče opredelilo in svojo odločitev obrazložilo. Ustavno sodišče torej ugotavlja, da so sodišča pri odločanju o priporu ravnala v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave, ugotovljena kršitev 22. člena Ustave v postopku podaljševanja pripora pa ni bila takšne narave, da bi pomenila kršitev pravice do osebne svobode. Zato pritožniku z izpodbijanima sklepoma ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.