Odločba o ugotovitvi, da je drugi odstavek 49. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju v neskladju z Ustavo, in o ugotovitvi, da drugi odstavek 10. člena v zvezi s Prilogo 3 ter deveti odstavek 49.č člena tega zakona nista v neskladju z Ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Varuhinje človekovih pravic, na seji 9. decembra 2009

Varuhinja človekovih pravic (v nadaljevanju Varuhinja) je vložila zahtevo za oceno ustavnosti 23. člena, drugega odstavka 49. člena, desetega odstavka 49.č člena in Priloge 3 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS). Izpodbijanim določbam očita neskladje z 2. členom in s 14. členom Ustave.

Varuhinja navaja, da je zakonodajalec funkcije varuha in njegovih namestnikov popolnoma arbitrarno razvrstil dva oziroma štiri plačne razrede nižje, kot so bile uvrščene pred sprejemom izpodbijane ureditve. Navaja, da je prejšnja ureditev plač varuha in njegovih namestnikov izhajala iz vloge in nalog institucije varuha v sistemu državne ureditve. Pri tem kot bistveno lastnost institucije varuha izpostavlja njeno neodvisnost v razmerju do nosilcev oblasti v državi. Glede na to, da naj varuh ne bi imel nobenih oblastnih ali izvršilnih pristojnosti, naj bi bila njegova moč v ustreznem statusu v hierarhiji državnih organov in v argumentaciji njegovih predlogov. Zato naj bi bil zelo pomemben tudi status njegovih funkcionarjev. V zvezi s tem opozarja na posamezne institute, ki naj bi kazali na položaj varuha in njegovih namestnikov v hierarhiji oziroma organizaciji državnih organov (način izvolitve oziroma imenovanja, način financiranja, razmerja do drugih državnih organov, mandatna doba, način in pogoji za razrešitev, nezdružljivost funkcije, poklicna imuniteta). Ti elementi naj ne bi bili ustrezno upoštevani pri določanju plač teh funkcionarjev, zaradi česar naj bi bila ureditev arbitrarna in kot takšna v neskladju s 14. členom Ustave. Varuhinja meni, da zakonodajalec ne sme spremeniti že uveljavljenih plačnih razmerij med različnimi funkcionarji, ne da bi imel za to utemeljene razloge. Ob tem opozarja na prejšnjo izenačitev plače varuha s plačo predsednika Ustavnega sodišča in izenačitev plače namestnikov varuha s plačami ustavnih sodnikov. Zatrjuje, da neodvisnost varuha vključuje tudi materialno neodvisnost. Pri tem se sklicuje na mednarodne dokumente o položaju ombudsmanov. Navaja, da je za učinkovito delo varuha bistveno, da so njegovi najvišji predstavniki ustrezno strokovno usposobljeni, kar se mora primerno izraziti v plači funkcionarjev, ki ta organ vodijo. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 1/07 in OdlUS XV, 84 – v nadaljevanju odločba št. U-I-60/06), iz katere naj bi izhajalo, da zahteva po uravnoteženosti posameznih vej oblasti predpostavlja tudi primerljivo plačilo po statusu primerljivih funkcionarjev. Arbitrarnost izpodbijane ureditve je po mnenju Varuhinje razvidna tudi iz tega, da naj bi zakonodajalec plače znižal le nadzornim organom, ki ne spadajo v izvršilno vejo oblasti.