TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Opredelitev in značilnosti fiduciarnega imetništva pravice

Fiduciarno imetništvo pravice je položaj, pri katerem imetnik (fiduciar) pridobi ali uresničuje določeno pravico v razmerju do tretjih v svojem imenu, v notranjem razmerju do druge osebe (beneficiarja) pa to pravico pridobi ali uresničuje za račun beneficiarja.

Za vse položaje fiduciarnih razmerij je značilno, da na zunaj niso razkrita, torej da v razmerju do tretjih kot lastnik stvari oziroma imetnik drugega premoženja (premoženjske pravice) nastopa fiduciar. To pa samo po sebi ne pomeni, da imajo ta razmerja nedopustno poslovno podlago, kot se to pogosto zmotno razlaga v laični (nekritični) javnosti. Zaupnost je namreč osrednja (tipična) značilnost fiduciarnih (mandatnih) razmerij in pomeni samo, da v razmerju do tretjih (v zunanjih razmerjih) pravice lastnika stvari oziroma imetnika druge premoženjske pravice uresničuje fiduciar, ki te pravice v notranjem (fiduciarnem) razmerju uresničuje za beneficiarja, torej v interesu beneficiarja.

V poslovni praksi se za fiduciarja uporablja tudi izraz pravni ali zakoniti lastnik oziroma imetnik (angl. legal owner), za beneficiarja pa izraz beneficiarni lastnik oziroma imetnik (angl. beneficiary owner).

Ker fiduciar pravico pridobi oziroma uresničuje za beneficiarja, beneficiarju pripadajo vse korist, ki jih fiduciar doseže pri uresničevanju pravice. Če je predmet fiduciarnega razmerja lastninska pravica, beneficiarja bremeni tudi (lastniško) tveganje naključnega uničenja stvari.

2. Izhodišča presoje položajev fiduciarnega imetništva

2.1. Pomen (razlog) presoje in metodološki pristop

Presoja določenega pravnega položaja oziroma razmerja temelji na analizi (pravno pomembnih) značilnosti tega položaja oziroma razmerja. Te značilnosti analiziramo zato, da presodimo, katera pravna (zakonska) pravila se uporabljajo za ta položaj oziroma razmerje.

Vsem položajem fiduciarnega imetništva je skupno, da ima fiduciar v razmerju do tretjih položaj pravnega lastnika oziroma imetnika druge premoženjske pravice. To pomeni, da je v razmerju do tretjih fiduciar imetnik razpolagalnega upravičenja, ki ga vključuje lastninska pravica oziroma druga premoženjska pravica, zato lahko pravno učinkovito razpolaga s to pravico na primer tako, da jo prenese na novega imetnika. [1] Prav tako lahko v razmerju do tretjih pravno učinkovito uresničuje materialnopravna upravičenja, ki jih vključuje ta pravica (na primer izpolnitveni zahtevek v primeru terjatve). [2]

V notranjem (fiduciarnem) razmerju (razmerju med fiduciarjem in beneficiarjem) pa fiduciar ta upravičenja uresničuje za beneficiarja. To pomeni, da je v notranjem razmerju imetnik pravice beneficiar. Povedano drugače, v notranjem razmerju pravica spada med premoženje beneficiarja in ne spada med premoženje fiduciarja. Ta značilnost je pomembna za presojo, ali in kako to notranje, fiduciarno razmerje učinkuje do upnikov fiduciarja in beneficiarja v primeru izvršbe na to premoženje ali stečaja.

Za nekatere položaje fiduciarnega imetništva so učinki tega razmerja do upnikov fiduciarja in beneficiarja urejeni v izrecnimi (zakonskimi) pravili. Mednje spadajo:

• razmerje med komisionarjem (kot fiduciarjem) in komitentom glede stvari, ki jih je komitent izročil komisionarju, da jih zanj proda, ali stvari, ki jih je komisionar nabavil za komitenta ali pridobil za komitenta pri izvrševanju komisije (primerjaj 805. in 806. člen OZ),
• položaj pri fiduciarnem prenosu lastninske pravice na premičnini ali prenosu terjatve v zavarovanje (primerjaj 205. in 206. člen SPZ),
• razmerje pri notarski hrambi med notarjem kot fiduciarjem in upravičencem do notarske hrambe kot beneficiarjem (primerjaj tretji odstavek 89. člena ZVKSES).

Pri odgovoru na vprašanje, ali lahko ta pravila uporabimo tudi za druge položaje fiduciarnega imetništva, moramo izhajati iz teh značilnosti:

• razloga, zaradi katerega fiduciarna razmerja nastanejo. Pomen poslovne podlage za presojo fiduciarnih razmerij je razložen v razdelku 2.2, in
• presoje, ali imajo fiduciarna razmerja značilnosti stvarnopravnih razmerij ali obligacijskih razmerij. Pomen te presoje je razložen v razdelku 2.3.

2.2. Poslovna podlaga ( ratio , razlog nastanka) fiduciarnih razmerij

Vsako zavestno ravnanje je usmerjeno k določenemu cilju: uresničitvi nekega interesa. Zato je namen (cilj) zavestnega ravnanja razlog (vzrok, motiv) za to ravnanje. Interes, ki ga želi človek uresničiti s sklenitvijo pogodbe ali izvedbo drugega pravnega posla, so posledice, ki jih bo povzročila sklenitev te pogodbe ali izvedba tega pravnega posla, oziroma dosledneje, posledice, ki naj bi nastale po presoji (oceni) tistega, ki oblikuje in izjavlja voljo z vsebino tega pravnega posla. Neposredna posledica (veljavne) sklenitve pogodbe ali izvedbe drugega pravnega posla je (glede na vrsto pravnega posla) nastanek ali prenehanje obligacijskih, stvarnih, korporacijskih ali drugih (praviloma premoženjskih) pravic. Razlog (vzrok, motiv), zaradi katerega pogodbena stranka izjavi voljo, potrebno za sklenitev pogodbe ali drugega pravnega posla, ki povzroči nastanek (ali prenehanje) določene (na primer obligacijske) pravice, je končna posledica, ki bo zanjo v resničnem (zunanjem) svetu nastala. Ta končna posledica pa je odvisna od tega, ali pravni posel povzroči nastanek ali prenehanje neke pravice (oziroma obveznosti), in od vrste pravice, katere nastanek ali prenehanje povzroči. Okoliščina, ali pravni posel povzroči nastanek ali prenehanje neke pravice (oziroma obveznosti), in vrsta pravice, katere nastanek ali prenehanje povzroči pravni posel, pa sta merili za razvrščanje pravnih poslov na zavezovalne, razpolagalne in korporacijske pravne posle. Prav tako so razlogi, zaradi katerih subjekti navadno (v večini primerov) sklepajo pravne posle, ki povzročijo nastanek dvostranskega obligacijskega razmerja (na primer prodajne pogodbe), drugačni od razlogov, zaradi katerih sklepajo pravne posle, ki povzročijo nastanek enostranskega obligacijskega razmerja (na primer darilne pogodbe).

Razloženo utemeljuje te sklepe:

• Vsem pravnim poslom je skupno, da njihova poslovna podlaga obsega vse okoliščine, zaradi katerih sta stranki sklenili pogodbo in ki so poznane obema strankama. Zato lahko poslovno podlago najsplošneje opredelimo kot vse okoliščine, ki sestavljajo skupni poslovni namen strank za sklenitev pogodbe. [3]
• Tipično poslovno podlago posamezne vrste pravnega posla sestavljajo tisti interesi (okoliščine), zaradi uresničitve katerih stranke običajno (najpogosteje) sklepajo pravne posle te vrste. [4] Pri tem velja domneva, da ima vsaka pogodba ali drug posel tipično poslovno podlago, torej poslovno podlago, ki je tipična za to vrsto posla (primerjaj tretji odstavek 39. člena OZ). [5]
• Natančneje (konkretneje) je tipično poslovno podlago mogoče opredeliti samo v zvezi s posamezno vrsto pogodbe ali drugega pravnega posla, saj imajo različne vrste pogodb ali drugih pravnih poslov različne tipične poslovne podlage. [6]

Skupni poslovni namen strank za sklenitev določene pogodbe ali drugega pravnega posla (razlog, zaradi katerega stranki vstopita v določeno poslovno razmerje), ki tvori poslovno podlago te pogodbe, je pomemben za presojo pravnih značilnosti (pravne narave) tega pravnega posla. [7]

Fiduciarna razmerja (položaje fiduciarnega imetništva pravice) lahko po skupnem poslovnem namenu njihovega nastanka razvrstimo v dve skupini.

V prvo skupino spadajo položaji, pri katerih fiduciar pridobi premoženjsko pravico za beneficiarja ali beneficiar to pravico prenese na fiduciarja, z edinim namenom, da fiduciar to pravico ali posamezna upravičenja, ki jih vključuje, uresničuje za račun fiduciarja. Vsem tem položajem je skupno, da fiduciar pridobi in uresničuje premoženjsko pravico izključno v interesu beneficiarja. To pomeni, da pri teh položajih fiduciar opravlja pravna dejanja v zvezi s pridobitvijo oziroma uresničevanjem premoženjske pravice kot storitev za beneficiarja . Značilnosti teh položajev so razložene v razdelku 3.

V drugo skupino pa spadajo položaji, pri katerih beneficiar prenese premoženjsko pravico na fiduciarja zaradi zavarovanja terjatve fiduciarja do beneficiarja. Značilnosti teh položajev so razložene v razdelku 4. Mednje spadajo tudi položaji, ki nastanejo na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, ki so razloženi v razdelku 6.

2.3. Notranje (fiduciarno) razmerje kot obligacijsko razmerje

Osrednja značilnost, po kateri se med seboj razlikujejo stvarnopravna in obligacijska razmerja, so učinki tega razmerja v razmerju do tretjih, torej tistih, ki niso stranke tega razmerja.

• Za stvarnopravna razmerja je značilno, da imajo absolutne učinke. To pomeni, da učinkujejo tudi v razmerju do tretjih (5. člen SPZ). [8]
• Obligacijska razmerja pa imajo značilnost relativnih razmerij, saj učinkujejo le med strankama tega razmerja (primerjaj 125. člen OZ). [9]

Opredelilna značilnost fiduciarnih razmerij je, da v razmerju do tretjih pravico uresničuje fiduciar ko njen pravni imetnik, v notranjem razmerju med fiduciarjem in beneficiarjem pa to pravico uresničuje za beneficiarja – beneficiarnega imetnika te pravice. To pomeni, da fiduciarna razmerja učinkujejo le med strankama tega razmerja (fiduciarjem in beneficiarjem). Zaradi tega (zgolj relativnega) učinka imajo fiduciarna razmerja značilnost obligacijskih razmerij in nimajo značilnosti stvarnopravnih razmerij.

Zato se za fiduciarna razmerja ne uporablja načelo omejenega števila stvarnopravnih položajev, ki je značilno za stvarnopravna razmerja. [10] Temveč se zanje uporablja načelo prostega (svobodnega) urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). [11]

Celoten članek je dostopen za naročnike!