TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

v I. točki izreka tako, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja do vključno 24. 11. 2019;

v prvem odstavku VIII. točke izreka pa tako, da se tožeči stranki prisojeno denarno povračilo zniža na znesek 7.929,32 EUR; v presežku, za plačilo 1,32 EUR, obračun davkov in prispevkov od tega zneska ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2024 dalje, pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Neutemeljene so obsežne pritožbene navedbe, ki so usmerjene v izpodbijanje prvostopenjskega zaključka o nezakonitem poslovnem modelu toženke. V povezavi s tem pritožba nasprotuje pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča RS, ki je v sporih, v bistvenem podobnih obravnavanemu (kot toženka je tudi nastopala ista pravna oseba kot v tem sporu), ugotovitev o zlorabi poslovnega modela navezalo na okoliščine, značilne tudi za ta spor (nezakonito delovanje IPS, odvisnost IPS od toženke, nepretrganost dela tožnika pri toženki, vključenost v njen organiziran delovni proces itd.). Vendar pa toženka s pritožbenim nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana tudi pri sojenju v tem sporu, ne more biti uspešna. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen URS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Glede na to so neutemeljene tudi vse kršitve (zlasti poseg v 2. in 74. člen URS), ki jih pritožba zatrjuje v zvezi z izpodbijanjem stališč revizijskega sodišča.