TFL Vsebine / TFLGlasnik

mag. Emil Zakonjšek:
Dejansko gre za nenavaden zaplet, za neracionalno in nerazumno odločitev državnega zbora, ki ima očitno neko ozadje, nepovezano s postopkom izvolitve članov Sodnega sveta. Tako ravnanje bi lahko razumeli kot trenje med predlagateljico – predsednico republike in državnim zborom. Kateremu od treh zunanjih članov, ki nam poteče mandat, bo podaljšano članstvo do izvolitve novih članov, bo odločal žreb.

Andrej Razdrih:
Kot nekdanji sodnik in predsednik sodišča, zdaj pa dolgoletni odvetnik in član Sodnega sveta si odličen poznavalec sodstva ter pravosodja nasploh, kar izhaja tudi iz tvojega uvodnika v prvi letošnji številki revije Odvetnik. Kaj bi po tvojem mnenju politika morala narediti najprej, da bi izboljšala razmere v sodstvu?

mag. Emil Zakonjšek:
Slovenija je mlada demokracija, kar se odraža tudi v odnosu do sodstva. Politika sicer sodstvo načelno sprejema kot enakopraven in samostojen del oblasti, pri urejanju konkretne problematike, npr. problematike materialnega položaja sodnikov, pa se zdi, da razumevanje sodstva kot dela enotne oblasti delovnega ljudstva še ni povsem zamrlo. Za uspešno delo je za sodstvo odločilen predvsem stabilen zakonski okvir, ki ga v Sloveniji nimamo. Preštevilne, zelo pogoste in strokovno nepremišljene zakonske rešitve neposredno ali posredno vplivajo na položaj in delo sodstva, kar zakonodajalec pri sprejemanju zakonov spregleda, ne razume ali ne upošteva. Poseben problem so postopkovni zakoni. Vsaka politična (strankarska) opcija, ki je na oblasti, bi nekaj na hitro spreminjala, čeprav bi spremembe terjale poglobljeno strokovno razpravo. Ker te ni, se srečujemo s pogostimi intervencijami Ustavnega sodišča, kar položaj dodatno zapleta in povzroča nepregledno ter nestabilno zakonsko ureditev. Razlogov za optimizem ni, saj je mandat zakonodajne in izvršilne oblasti prekratek za strokovno poglobljeno in skladno ureditev zakonskega okvira.

Andrej Razdrih:
Zakaj pri nas najboljši študentje prava ne vidijo svoje perspektive v sodstvu?

mag. Emil Zakonjšek:
Lahko bi se tudi vprašali, zakaj najboljši študentje ne vidijo perspektive v šolstvu, javnem zdravstvu, državni upravi. Menim, da razlogi niso le v slabšem materialnem položaju, temveč predvsem v strokovnosti in ugledu, ki ga imajo posamezne ustanove. Sodstvo v javnosti ne uživa velikega ugleda, kar je sicer v nasprotju s tem, da bi svoje težave, tudi tiste najmanjše, vsak reševal pred sodiščem, pa naj gre za fizične ali pravne osebe. Tudi politiki spore radi rešujejo na sodiščih. Kot sem dejal, smo mlada demokracija in recimo po 500 letih bo tudi pri nas sodstvo pridobilo položaj in ugled, kot bi ju moralo imeti, in bo sodniški poklic vrh pravniške kariere.

Andrej Razdrih:
Učinkovitost sodstva se že vrsto let zmanjšuje, čeprav se tudi pripad zadev manjša. Je vzrok v slabši motiviranosti sodnikov zaradi preslabega nagrajevanja, ali pa so zadeve tako kompleksne, da zahtevajo daljše in bolj poglobljeno obravnavanje? Nekateri sodniki se pritožujejo, da smo krivi mi odvetniki, ker pišemo predolge vloge, ki so, mimogrede rečeno, res vse daljše, kot tudi sodbe. Kaj meniš ti?

mag. Emil Zakonjšek:
Najprej je treba postaviti vprašanje, kaj je učinkovito sodstvo. Stranke, pa tudi drugi deležniki, ki smo vključeni v proces sojenja, to razumemo vsak po svoje. Dolgotrajni postopki, zastaranja v kazenskih zadevah prav gotovo niso zgled dobrega in uspešnega dela, a tudi za to niso odgovorni zgolj sodniki. Problematika je kompleksna in presega okvir najinega pogovora. Prav gotovo pa bi ureditev materialnega položaja sodstva ‒ kar ne obsega le sodniških plač, temveč v to uvrščam tudi pogoje dela ‒ vzpostavila razmere, v katerih bi se sodstvo začelo bolj intenzivno ukvarjati s to problematiko. Hkrati je treba omeniti, da pogosto tudi odvetniki s svojim ravnanjem in ukrepanjem, ki je včasih na meji etičnosti, zaviramo ali otežujemo tek postopkov. Opravičilo, da to delamo v korist strank, ima svoje meje, o čemer bi bilo treba razpravljati.

Andrej Razdrih:
Kot specialista kazenskega prava in člana Sodnega sveta, ki se največ ukvarja s kazenskim pravom (na eni od konferenc sodnikov o tej temi si tudi sam aktivno sodeloval), te sprašujem, zakaj v najbolj odmevnih kazenskih zadevah, ki jih javnost posebej natančno spremlja, prihaja do »padca« zadev zaradi procesnih napak (izločitve dokazov, izločitve sodnikov ipd.)? Ali so res dokazni standardi v Sloveniji nadpovprečno visoki, kot trdijo nekateri?

mag. Emil Zakonjšek:
Tudi na to vprašanje ni enostavnega in enoznačnega odgovora. Generalna državna tožilka, dr. Katarina Bergant, je v intervjuju za revijo Mladina izjavila, da naš kazenski postopek ni narejen za velike in obsežne procese, kar delno drži. Menim pa, da bi v okviru veljavne zakonodaje tožilstvo in sodišče lahko pokazala več iniciative pri ekonomičnosti oziroma logistiki vodenja takšnih procesov. Ali je res nujno, da se vodi enoten postopek za več deset udeležencev, zaradi velikega števila sicer povezanih kaznivih dejanj, ki pa imajo različno težo in tudi vloge udeležencev so različne? V takih zadevah že samo vročitev obtožnice in postopek do začetka glavne obravnave lahko trajata nekaj let.

Res pa je, da je Zakon o kazenskem postopku postal nepregleden in bi terjal temeljito strokovno prenovo. Z vsako novelo, trenutno smo že pri noveli ZKP-P, se poskuša reševati nekaj institutov, povezanih predvsem z intervencijami Ustavnega sodišča ali direktivami EU, običajno pa se doda še kakšna sprememba, ki postopek dodatno zaplete in zato zakon postane še bolj neusklajen. Dokazni standardi so visoki, vendar tega ne ocenjujem kot problem. Kazenski postopek je hud poseg v človekove pravice in prav je, da je tak poseg dopusten le na podlagi preverljivih dejstev, ne pa na osnovi domnev. Vendar se mi postavlja vprašanje, ali je sistem preverjanja dokaznih standardov v različnih fazah postopka ustrezen in ali ga ne bi bilo mogoče racionalizirati, brez škode za zaščito temeljnih procesnih garancij.

Kot sem dejal, bi to terjalo preveritev ustreznosti veljavnega postopka, če že ne njegove reforme, vendar tudi pri tem naletimo na odnos politike – izvršilne in zakonodajne oblasti, ki za tak strokoven in dolgotrajen proces nima pravega interesa in volje. Dodaten zaplet vidim v tem, da se v zadnjem času pojavljajo pobude poslancev za spremembo kazenske zakonodaje, ki niso strokovno preverjene, temveč imajo zgolj politično ozadje. Poslanci opozicije so v postopek spremembe kazenskega zakona vložili predlog za spremembo instituta zastaranja, za kar po mojem mnenju ni nobene potrebe, utemeljujejo pa ga med drugim s tem, da zastarajo postopki zoper posameznike, »ki imajo gospodarsko moč ali politične povezave«!

Poslanci bi tudi uzakonili kaznivo dejanje, s katerim bi bilo prepovedano seznanjanje mladoletnikov z gradivom, ki bi spodbujalo ali prikazovalo »odstopanje od samoidentitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembo spola ali homoseksualnost«. Prepovedane naj bi bile tudi objave takih vsebin v medijih! Gre za poskus zanikanja temeljnih civilizacijskih pridobitev in pravic, ki v sodobnih družbah niso sporne. Če bi šli v tej smeri, bi se lahko pojavile tudi pobude za kaznovanje prekinitve nosečnosti in homoseksualnosti. In res upam, da smo tako zrela družba, da so take pobude obsojene na propad.

Andrej Razdrih:
Vlada je razmere v sodstvu želela izboljšati s spremembami t. i. sodniškega »trojčka«, do katerih je bil Sodni svet dokaj kritičen. Kako ocenjuješ te predloge?

mag. Emil Zakonjšek:
Sodni svet aktivno sodeluje pri pripravi sodniške zakonodaje, to so Zakon o sodnem svetu, Zakon o sodiščih in Zakon o sodniški službi. Nekatere spremembe so nujne, je pa vprašanje, ali bo zgolj sprejetje zakonov bistveno pripomoglo k uspešnejšemu delu sodstva. Kritičen sem predvsem do pristopa predlagatelja ‒ to je Ministrstvo za pravosodje ‒ do tega procesa. Občutek imam, da ministrstvo nima vizije in jasnega načrta, kako uveljaviti te spremembe. Prejšnji mesec smo v Sodnem svetu obravnavali predlog zakona o Sodnem svetu, ni pa jasno, kaj je z ostalima dvema zakonoma, čeprav je vsebina vseh treh zakonov medsebojno povezana in je ni mogoče obravnavati ločeno. Dodatno težavo pomeni dejstvo, da ni znano, kaj bo s postopkom ustavnih sprememb, ki se nanašajo na izvolitev sodnikov in sestavo Sodnega sveta. Tudi te spremembe, če bo do njih prišlo, posegajo v sodniško zakonodajo.

Andrej Razdrih:
Med pomembnejšimi novostmi sta uvedba enovitega prvostopenjskega sodnika ter mobilnost sodnikov in spisov. Sodniki se zavzemajo tudi za obuditev fast track postopkov, boljše tehnične in prostorske pogoje ter večje število sodnikov. Bi to izboljšalo učinkovitost dela v sodstvu?

mag. Emil Zakonjšek:
Zagovarjati je mogoče le mobilnost sodnikov, kar omogoča že sedanja zakonska ureditev in kar se na posameznih sodiščih tudi uspešno izvaja. Za sodnika je seveda bolj »udobno«, da sodi na svojem matičnem sodišču, za stranke in druge udeležence pa to ni sprejemljiva rešitev. Pri tem pa ponovno naletimo na problem, ki ni odvisen od sodstva, to je mreža sodišč. Ali res potrebujemo miniaturna okrajna sodišča, med katerimi so nekatera oddaljena le nekaj deset kilometrov?

Do instituta enovitega sodnika pa sem kritičen in za svoje stališče imam realno podlago. Leta 1979, ko sem bil še sodnik, je bila glede tega izvedena praktično identična reforma. Prejšnja okrožna in občinska sodišča so se preoblikovala v temeljna sodišča z enotami (zdaj okrajnimi sodišči). Vsi sodniki, ne glede na to, kje in kaj so delali, so bili izenačeni. Dejstvo pa je, da sodniki delajo na različnih področjih, ki jih po teži in zapletenosti ter tudi strokovnosti ni mogoče enačiti. Teh razlik formalna izenačitev ne more odpraviti. Prepričan sem, da se bodo te težave pojavile tudi v primeru, če bodo vsi sodniki izenačeni ne glede na vrsto zadev, ki jih obravnavajo.

Andrej Razdrih:
Ustavno sodišče je z novo odločbo delno odpravilo ugotovljeno neustavnost sodniških plač, tako da jih je treba takoj uskladiti glede na inflacijska gibanja. Ali bosta vlada in zakonodajalec vsaj to odločbo spoštovala?

mag. Emil Zakonjšek:
Če bo prišlo do kakršnegakoli zamika ali neupoštevanja odločbe Ustavnega sodišča, bo to signal, da v Sloveniji sodnih odločb ni treba upoštevati. Menim in upam, da do takega stanja ne bo prišlo, saj bi to pomenilo, da so razgrajeni temeljni standardi, ki veljajo ‒ bi morali veljati ‒ v demokratični pravni državi. Upam tudi, da bo ta odločba Ustavnega sodišča opozorilo in spodbuda vladi, da končno dovoli dvig vrednosti odvetniške tarifne točke. Zadrževanje dviga sicer ne dosega stopnje neustavnosti, je pa vsekakor nezakonito.

Andrej Razdrih:
Do zdaj se nisva dotaknila vprašanj, povezanih s stanjem v slovenskem odvetništvu.

mag. Emil Zakonjšek:
Naslednje leto bom napolnil 50 let aktivne delovne dobe. Več kot dve tretjini tega časa sem odvetnik, prvih 15 let pa sem delal v sodstvu. Moj pogled na odvetništvo je malo drugačen od pogleda večine kolegov. Tudi ti mi velikokrat praviš, da so me sodniška leta zaznamovala in da še vedno razmišljam kot sodnik. Verjetno je to delno res, moje razumevanje odvetniškega poklica je bolj objektivizirano ali vsaj manj subjektivno.

Odvetništva ne dojemam kot poslanstva, kot se rado navaja, temveč kot poklic, ki ima svoje posebnosti, ki ga ločijo od ostalih poklicev v pravosodju. Tako kot se spreminja družba, kar upoštevaje najina leta lahko spremljava kar dolgo časa, se spreminja tudi odvetništvo. Trendi, ki so prisotni v tem poklicu, niso samo pozitivni, so pa odraz družbenih sprememb, na katere imamo različne poglede. Razmišljanje o tej temi presega obseg najinega razgovora in ga prihraniva za kdaj drugič.