TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Pritožnik graja tehtanje posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti z dvema oškodovančevima ustavnima pravicama, in sicer pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.

Ni dvoma, da je neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje v kazenskem postopku le izjemoma mogoče upoštevati kot dokaz. S prisluškovanjem in snemanjem se namreč posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti, še konkretneje v njegovo pravico na glasu, ki ni omejena v funkcionalnem (to je vsebinskem) in v prostorskem pogledu. Ker je pravica do zasebnosti osebnostna pravica in kot taka povzdignjena na raven temeljne pravice, je zanjo značilna absolutnost, kar pomeni, da učinkuje zoper vsakogar. A tudi pravica do zasebnosti, je omejena s pravicami drugih ljudi. Konča se takrat in tam, ko trči z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugega, to je oškodovanca. V konkretnem primeru sta bili to pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in pravica do obrambe v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS. Oškodovanec je bil namreč v času nastanka posnetkov v vlogi obdolženca, saj se mu je očitalo hudo kaznivo dejanje. Ker je bil obtoženi eden od sostorilcev, je bil nedvomno zelo relevanten z vidika priprave obrambe oškodovanca. Kazenski postopek pa nedvomno predstavlja grožnjo za obdolženčevo osebno dostojanstvo. Ali je takšen poseg dovoljen ali ne, je sodišče ugotavljalo s pomočjo testa sorazmernosti in ugotovilo, da je bila omejitev obtoženčeve pravice ustavno dopustna.