IZREK
Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1019/2002 z dne 24. 3. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1216/2001 z dne 5. 6. 2002, z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-496/00 z dne 9. 5. 2001 in z odločbo Upravne enote Brežice št. 321-162/92-142 z dne 5. 10. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.
EVIDENČNI STAVEK
V postopku preizkusa ustavne pritožbe Ustavno sodišče ne preizkuša navedb, s katerimi ustavni pritožniki zatrjujejo kršitev materialnega prava. Take narave je tudi navedba pritožnikov, da sodišče ni pravilno odločilo glede obstoja vzajemnosti pri vračanju podržavljenega premoženja.
Očitkov o kršitvah človekovih pravic ni mogoče utemeljiti zgolj z navajanjem, da je določba ZDen, ki so jo ob odločanju uporabila upravna organa in sodišči, neskladna z Ustavo.
Ker 2. in 155. člen samostojno ne urejata človekovih pravic, Ustavno sodišče v postopku preizkusa ustavne pritožbe ni presojalo zatrjevanih kršitev, ki se nanašajo na ti dve ustavni določbi.
Kolikor sta pritožnika uveljavljala, da je v postopku, v katerem sta bili izdani izpodbijani sodbi, prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave), jima je Ustavno sodišče pojasnilo, da je z odločitvijo sodišč v obravnavani zadevi dejanje, s katerim naj bi jima bila kršena ta ustavna pravica, prenehalo. Morebitne odškodninske zahtevke iz naslova domnevne kršitev te pravice lahko pritožnika uveljavljata pred pristojnim sodiščem. Ker pritožnika nista izkazala, da sta to sodno pot izkoristila, je Ustavno sodišče njuno pritožbo v tem delu zavrglo.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.