TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

"Dokončna odločba toženca št. X-XXXXXXX z dne 5.12.2003 se odpravi v II. tč. izreka.

Tožnika se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu v svojem poklicu z omejitvijo stalne prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice in terenskega dela s polovico delovnega časa od 26.6.2003 dalje.

O pravici in višini delne invalidske pokojnine bo odločil toženec po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo.

Delodajalec tožnika, družba XY d.o.o., je dolžan tožniku zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, to je 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu, upoštevajoč 2. odst. izreka."

V ostalem se pritožba zavrne.

 

Sodni izvedenec je mnenje podal pisno (in ne ustno), zaradi česar gre za posredno izveden dokaz, ki pa ga je sodišče prve stopnje presojalo zmotno in na njegovi podlagi napravilo napačen materialnopravni sklep, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 358. člena ZPP spremenilo.

Določba 1. odstavka 93. člena ZPIZ-1 se je spremenila šele z novelo ZPIZ-1E, ki je pričela veljati s 1.1.2004. Po določbi v besedilu pred sprejemom ZPIZ-1E je imel namreč pravico do dela s krajšim delovnim časom - kar vtožuje tožnik - in do delne invalidske pokojnine le zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez poklicne rehabilitacije. Šele po 1.1.2004, torej po uveljavitvi novele ZPIZ-1E, sta bili navedeni pravici priznani tudi invalidu II. kategorije, pod pogojem, da je II. kategorija invalidnosti nastala po dopolnjenem 50. letu starosti.