TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3404/2008 z dne 17. 9. 2008 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 2060/2006 z dne 7. 5. 2008 se zavrne. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

V obravnavanem primeru sta sodišči pritožnikov zahtevek, s katerim je uveljavljal izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in ki naj bi mu nastala pred 1. 1. 2007, presojali na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. Zahtevek sta zavrnili, ker sta ocenili, da že protipravno ravnanje ni podano. Presojo o (ne)obstoju protipravnega ravnanja sta sodišči opravili skladno z merili, ki jih je za te primere izoblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice. To pomeni, da njuna odločitev, četudi bi bila oprta na določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ki po vzoru sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice predpisuje merila, ki naj jih sodišča upoštevajo pri presoji obstoja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne bi bila drugačna. Zato z izpodbijanima sodnima odločbama ni bilo poseženo v pritožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, s katero je sicer obremenjena prehodna ureditev ZVPSBNO, ki položajev, kot je pritožnikov, ne zajema. Z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je sprejemljivo stališče, da zastoja v postopku ni mogoče pripisati državi, če je očitno, da stranka ni imela interesa za hitro obravnavanje zadeve in da zato, čeprav je v sporu nastopala kot tožeča stranka, tudi ni predlagala pospešitve postopka, v katerem je prišlo do zastojev, ker je sodišče zaradi z vidika te stranke negativne sodne prakse čakalo na odločitev Vrhovnega sodišča v precedenčnem primeru oziroma na odločitev Ustavnega sodišča o ustavnosti v navedenem primeru pravno upoštevnega predpisa. To velja še posebej ob ugotovitvi, da je bila takšna odločitev sodišča razumna in da čakanje na odločitve v precedenčnem primeru (zaradi morda nerazumno dolgega odločanja o precedenčnem primeru samem) tudi ni povzročilo nerazumno dolgega zastoja v postopku, in ob ugotovitvi, da je sodišče po sprejemu odločitve v precedenčnem primeru o zadevi hitro odločilo.