TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 674/2005 z dne 11. 10. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Tolminu št. I 167/2001 z dne 4. 4. 2005 se v delu, ki se nanaša na odločitev o predlogu za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, zavrne. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 674/2005 z dne 11. 10. 2005 in sklep Okrajnega sodišča v Tolminu št. I 167/2001 z dne 4. 4. 2005 se razveljavita v delu, v katerem je odločeno o ugovoru po izteku roka, in se zadeva v tem delu vrne Okrajnemu sodišču v Tolminu v novo odločanje.

Iz določbe drugega odstavka 53. Zakona o izvršbi in zavarovanju izhaja, kdaj se šteje, da je ugovor obrazložen. Po tej določbi je ugovor obrazložen, če dolžnik navede vsa dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predloži dokaze. A contrario pa je ugovor neobrazložen, če tega ne vsebuje. Neobrazložen je torej lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov, in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če ugovor torej vsebuje argumentirane trditve/dejstva in dokaze, ki bi lahko pripeljali do odločitve o njegovi utemeljenosti, je tak ugovor obrazložen. Če ugovor te kriterije izpolnjuje, sodišče pa ga kot neobrazloženega zavrne, je takšna odločitev sodišča arbitrarna. Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe, ki temelji na stališču, da pritožnika po pravnomočnosti sklepa o izvršbi ne moreta ugovarjati, da sta bila pasivna družbenika družbe, pomeni kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave. V konkretem primeru je izvršilno sodišče po izbrisu družbe izvršilni postopek zoper pritožnika sicer res nadaljevalo s sklepom o nadaljevanju izvršbe na podlagi sklepa o izvršbi zoper izbrisano družbo in jima omogočilo, da sta zoper izdani sklep vložila ugovor, ki pa ga je zaradi ugovora o njuni pasivni vlogi v družbi štelo za neutemeljenega in ga odstopilo v reševanje pritožbenemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Vendar pa sta pritožnika šele z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00, ki je prvič uveljavila ločevanje med pasivnimi in aktivnimi družbeniki ter kriterije za takšno razlikovanje, dobila možnost ugovarjati, da sta bila pasivna družbenika družbe, in s tem tudi možnost, da sodišča te njune navedbe in dokaze pri svojem odločanju (kot pravno pomembne) upoštevajo.