TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

Razprava o naravi, pomenu in dometu instituta exceptio illegalis ni bila še nikoli aktualnejša. Živimo v času, ko se številna družbena razmerja urejajo s podzakonskimi akti. Z njimi se fizičnim in pravnim osebam nalagajo različne dolžnosti in prepovedi, ki bi si jih še pred letom dni težko predstavljali. S tem samo po sebi, upoštevaje trenutne razmere, ni nič narobe. Vse dotlej, dokler posamezen ukrep, določen s splošnim aktom izvršilne oblasti, ki sicer ima podlago v zakonu, ni nesorazmeren. Ali še huje, ko nima podlage v zakonu ali zakonskim oziroma ustavnim določbam (celo) nasprotuje. V slednjem primeru nastopi uporaba instituta exceptio illegalis. Dolžnost presoje skladnosti podzakonskega splošnega akta praviloma najprej pade na redno sodstvo. Sodnik, ki je morda še pred kratkim odločal o nekaj deset evrov visoki globi za cestnoprometni prekršek, lahko že naslednji trenutek postane miniaturni ustavni sodnik, ki opravlja po vsebini pravzaprav enako presojo skladnosti splošnih aktov, kot jo v okviru tako imenovane abstraktne presoje opravlja ustavno sodišče, le da je premisa njegovega odločanja stopnjo nižje in seveda vedno vezana na konkretni primer. Pred očmi mora, poleg ustave in mednarodnih pogodb, ki jih je ratificiral državni zbor, imeti še zakonsko ureditev. Vsekakor hudo breme, za katerega je poleg pravnega znanja treba imeti tudi dobršno mero strokovnega poguma.

Uporaba instituta exceptio illegalis ni zahtevna le za sodišča, temveč odpira tudi številna vprašanja v pravni teoriji. Skoraj paradoksalno je, da o tako pomembnem (ustavno)pravnem institutu v slovenskem pravnem prostoru (vsaj kolikor mi je znano) ni napisane samostojne monografije, temveč se ga v številnih prispevkih obravnava parcialno in po drobcih, po navadi v povezavi z legalitetnim načelom, sodnim varstvom zoper splošne akte uprave in obravnavo postopka za oceno ustavnosti splošnih aktov pred ustavnim sodiščem. V prvem delu razprave zato odstiram najbolj izpostavljene (dogmatične) dileme, povezane s tem institutom. Cilj je predvsem podati temeljito analizo problemskega polja exceptio illegalis. Jedrna vprašanja se bodo zato nanašala na predmet instituta exceptio illegalis, njegovo veljavnost, subsidiarno uporabo in njegov domet. Nujen pogoj za razpravo o problematiki exceptio illegalis je dobro poznavanje sistema hierarhije oziroma bolje harmonije pravnih aktov. Zato bo prvi korak pri iskanju odgovorov na vprašanja, povezana z exceptio illegalis, kratka predstavitev (ustavne) ureditve stopnjevitosti splošnih pravnih aktov.

Drugi del prispevka bo segel onkraj problematike uporabe instituta exceptio illegalis v konkretnih zadevah. Nanašal se bo namreč na njegovo umestitev v sistem zavor in ravnovesij. Prvo vprašanje, ki je predmet tega dela prispevka, je, kako pravilna in argumentirana uporaba exceptio illegalis vpliva na položaj sodstva v sistemu delitve oblasti, zlasti v razmerju do izvršilne oblasti? Drugo vprašanje se nanaša na razmerje med uporabo exceptio illegalis in stopnjo zaupanja javnosti v sodstvo. Pri tem bom preizkusil v pravni teoriji in (ustavno) sodni praksi prevladujoče stališče, da učinek exceptio illegalis ne sega onkraj meja posameznega spora. Z drugimi besedami: njegova uporaba naj bi bila le delno učinkovita, ker nima tako imenovanega učinka erga omnes. Neustaven oziroma nezakonit splošni akt bo namreč (kljub spregledu v konkretni zadevi) ostal še naprej v veljavi.

Exceptio illegalis je institut, ki je na področju upravnega prava razmeroma dobro znan in v praksi sodišč večkrat uporabljen. V kaznovalnem pravu pa gre za terra incognita,¹ torej za še večinoma neraziskano področje. Zato si bom v zadnjem delu prispevka (tudi z analizo dveh konkretnih primerov) postavil vprašanje, ali je njegova uporaba na tem področju, po katerem javnost najbolj presoja delovanje sodstva, sploh mogoča?

2. Hiearhija (harmonija) pravnih aktov

Za ustrezno razumevanje instituta exceptio illegalis je najprej treba poznati sistem hierarhije pravnih aktov. Ustava je izrecno ne določa na enem mestu. Šele z razlago in medsebojno povezavo (najmanj) določb 8., 153. in 160. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava)² lahko predpise razvrstimo glede na mesto, ki ga zavzemajo v pravnem sistemu na naslednji način.³

Ustava je najvišji normativni pravni akt, ki vsebuje pravice in dolžnosti prav nih subjektov kot merilo za določanje vsebine (materije) zakonov.⁴ Je splošni pravni akt, hkrati pa vsebuje tudi nekatere prvine političnega oziroma programskega akta. Značilnost njenih norm je njihova abstraktnost, izhodiščnost in splošnost. Ustava ni le temeljni in splošni pravni akt, temveč je hkrati tudi najvišji splošni pravni akt in s tem akt z najvišjo pravno močjo v hierarhiji splošnih pravnih aktov države.⁵

Po hierarhiji Ustavi sledijo splošno veljavna načela mednarodnega prava⁶ ter ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, ki jih je ratificiral državni zbor. Ustava ne določa, s katerim aktom se ratificira mednarodna pogodba, temveč Poslovnik državnega zbora določa, da se ratificira z zakonom. Kljub temu je mednarodno pravo hierarhično nadrejeno zakonom in drugim predpisom. Slovenija namreč želi biti vsajena v mednarodno skupnost in se zavezuje ravnati v skladu z mednarodnim pravom,⁷ kar je razvidno tudi iz ustavnega določila, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno.⁸

Zakoni kot osrednji splošni pravni akti urejajo vse tiste zadeve, ki so poglavitne, temeljne, osrednje za določen pravni sistem, toda hkrati niso tako pomembne, da bi bile urejene že v ustavi.⁹ Naša ureditev ne pozna posebnih (organskih ali podobnih) zakonov, ki bi bili višji od drugih zakonov.¹⁰ Če ustava nekega vprašanja sploh ne ureja, je treba v vsakem posamičnem primeru ugotoviti, ali neureditev tega vprašanja pomeni, da gre za popolno ustavno ureditev, ki izključuje zakonsko ureditev, ali pa pomeni, da Ustava prepušča tako ureditev zakonu.¹¹

Pod zakoni so ratificirane mednarodne pogodbe, ki jih ni ratificiral državni zbor, temveč vlada.¹²

Na dnu lestvice so podzakonski akti, ki jih je izdala oblast, torej država in samoupravne lokalne skupnosti ter splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil, ki jih po posebnem pooblastilu, danem z zakonom, lahko izdajajo neoblastveni subjekti.¹³ Glede podzakonskih predpisov je treba razlikovati med podzakonskimi predpisi uprave, ki so izdani v okviru in na podlagi ustave in zakona ter občinskimi predpisi. Slednji morajo biti v skladu z ustavo in zakoni, vendar za njihovo izdajo občinski organi ne potrebujejo izrecnega zakonskega pooblastila, če urejajo vprašanja iz izvirne pristojnosti občine. Vendar če zakon ureja okvir tega normativnega urejanja, ga občine ne smejo preseči. Drugače kot občinski splošni akti je podzakonski predpis uprave vedno izdan za izvrševanje zakonov, ki morajo določiti vsebinski okvir podzakonskega predpisa dovolj jasno in določno.¹⁴ Namen splošnih aktov uprave je torej, da se z njimi podrobneje opredeli vsebina zakonskih norm in da se uredijo druga vprašanja, ki so organom izvršilne veje oblasti prepuščena na podlagi zakonskega pooblastila oziroma na podlagi odločitve zakonodajalca, da organom samoupravnih lokalnih skupnosti prepusti izvirno urejanje posameznih vprašanj lokalnega pomena.¹⁵

Pravna dogmatika predstavljeno stopnjevitost splošnih pravnih aktov¹⁶ pretežno poimenuje hierarhija pravnih aktov, po kateri akt nižje hierarhične veljave ne sme biti v neskladju s hierarhično nadrejenim aktom.¹⁷ Menim, da bi bil primernejši in vsebinsko popolnejši izraz harmonija pravnih aktov.¹⁸ Bistvo načela supremacije, ki pomeni dopolnitev in izvedbo načela ustavnosti, je namreč prav v notranji skladnosti predpisov pravnega reda, brez notranjih antinomij in pravnih konfliktov.¹⁹ Če te medsebojne skladnosti ni, država ne more delovati kot »notranje neprotislovna akcijska enota«.²⁰ Zakon mora biti tako skladen z ustavo in splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava ter z veljavnimi pogodbami mednarodnega prava, ki jih je ratificiral državni zbor. Načelo supremacije zakona je vsebinsko enako načelu supremacije ustave, le uresničuje se za stopnjo nižje od ustave. Podzakonski predpisi morajo biti tako skladni ne le z zakoni (in seveda ustavo) in veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, temveč tudi z mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificirala vlada. Za formalno nezakonitost podzakonskega predpisa gre, kadar tak akt ni sprejet z zakonom predpisanim postopkom ali ga ni sprejel z zakonom pristojni organ, materialna nezakonitost pa je podana takrat, kadar vsebina takega akta nasprotuje vsebini zakona.²¹ Neskladnosti med določbami posameznih predpisov enake hierarhične veljave se rešujejo po splošnih razlagalnih metodah, pri ustavi pa z metodo praktične konkordance in načelom sorazmernosti.²² Zato že pojmovno ni mogoče govoriti o neustavnosti posamezne določbe ustave oziroma o nezakonitosti zakonskih določb.²³

Pri obravnavi notranje skladnosti pravnega reda seveda ni mogoče mimo dejstva, da je Slovenija polnopravna članica Evropske unije (EU).²⁴ Posledica tega je, da v našem pravnem redu velja načelo primarnosti prava EU, ki pomeni, da v primeru nasprotja med pravom članic in pravom Unije prevlada slednje.²⁵ Zakonodaja EU, ne glede na to, ali je primarna (pogodbe) ali sekundarna (uredbe in direktive), zavezuje vse veje oblasti po uradni dolžnosti (ex officio), kar pomeni, da morajo na lastno pobudo, brez zahtevka strank v primeru nasprotja pri uporabi dati prednost zakonodaji EU pred slovensko zakonodajo.²⁶

3. Ustavna in zakonska izhodišča instituta exceptio illegalis

Ustavno določena stopnjevitost pravnega reda je nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za uporabo instituta exceptio illegalis. Kot bo predstavljeno v nadaljevanju razprave, morajo biti za njegovo udejanjanje v praksi izpolnjeni še številni drugi pogoji. Temeljne tukaj le naštevam: uporabijo ga lahko le sodišča, sodnik mora biti prepričan, da je predmet spregleda nezakonit oziroma neustaven, nanaša se lahko le na podzakonski predpis, pred njegovo uporabo imajo prednost v pravu uveljavljene razlagalne metode, še zlasti ustavno in zakonsko skladna razlaga.

Nazaj k izhodiščem. Exceptio illegalis je latinska besedna zveza, ki v slovenskem pravnem izrazju nima enotnega prevoda. Nekateri jo prevajajo kot »izvzetje ali neupoštevanje nezakonitega predpisa«,²⁷ drugi kot »spregled podzakonskega splošnega akta«,²⁸ tretji kot »ugovor nezakonitosti«.²⁹ Ne glede na različno poimenovanje je bistvo tega načela zasidrano v kratki in na videz jasni določbi 125. člena Ustave, ki poleg sodniške neodvisnosti določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon.³⁰ Ustavno določbo dopolnjuje določba 3. člena Zakona o sodiščih (ZS),³¹ ki v prvem odstavku najprej po- novi ustavno besedilo, nato pa ga v njegovem nadaljevanju (skladno z načelom hierarhije pravnih aktov) nadgradi z vezanostjo sodnika na splošna načela med- narodnega prava in ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe.³²

Vsebino instituta exceptio illegalis je v številnih svojih odločbah napolnilo tudi Ustavno sodišče.³³ Presodilo je, da daje Ustava sodiščem pooblastilo in jim nalaga tudi dolžnost, da pri odločanju sami izločijo – tako, da jih ne uporabijo – protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise. Načelo exceptio illegalis torej pomeni pooblastilo sodiščem, da pri svojem odločanju presodijo skladnost podzakonskega predpisa z ustavo in zakonom in v primeru ugotovljenega neskladja odklonijo njegovo uporabo pri presoji v sodnem sporu. Povedano drugače: če sodišče ugotovi, da je splošni podzakonski akt nezakonit ali neustaven, ga ne more uporabiti kot temelj svoje presoje v konkretni zadevi, zato spregleda njegov obstoj in veljavo.³⁴

4. Problemsko polje instituta exceptio illegalis

Vprašanja, povezana z uporabo exceptio illegalis (kljub kratki in določni ustavni in zakonski ureditvi), so samo na videz preprosta. Če drugega ne, uporaba tega instituta od sodnika praviloma zahteva znaten intelektualni vložek, ki nastane ob primerjavi (skladnosti) besedila podzakonskega predpisa s posamezno ustavno in/ali zakonsko določbo. Na njegova pleča pade tudi breme argumentacije, zakaj se je odločil za spregled podzakonskega akta. Poleg tega od njega zahteva nemajhno mero strokovnega poguma, saj se ob uporabi exceptio illegalis dejansko preobrazi v »majhnega ustavnega sodnika«, ki v tistem trenutku opravlja sodniško funkcijo na rednem sodišču, ki postane na neki način »miniaturno ustavno sodišče«, ki se postavi po robu izvršilni veji ob- lasti ali organom samoupravne lokalne skupnosti.³⁵ Verjetno vse to pripomore k temu, da sodišča instituta exceptio illegalis ne uporabljajo tako pogosto, kot bi ga lahko oziroma morala.

4.1. VELJAVNOST EXCEPTIO ILLEGALIS

Pravna dogmatika pretežno zavzema enotno stališče, da exceptio illegalis velja samo za sodišča,³⁶ ne pa tudi za upravne organe.³⁷ To izhaja že iz jezikovne razlage ustavnih določb. Sodnik je namreč pri odločanju vezan le na ustavo in zakon,³⁸ upravne odločbe pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.³⁹ Tako razlago podpirata tudi sistematična in teleološka razlagalna meto da. Če bi exceptio illegalis veljal tudi za upravne organe, bi to pomenilo poseg v načelo pravne države in kršitev načela ustavnosti in zakonitosti. Upravni organ mora namreč spoštovati predpise, ki so veljavni v pravnem redu. Poleg tega so upravne odločbe podvržene sodnemu nadzoru, v katerem lahko sodišče (po uradni dolžnosti ali na predlog stranke) sanira uporabo nezakonitega oziroma neustavnega predpisa.⁴⁰

Ne glede na prevladujoče stališče, da exceptio illegalis ne velja za upravne organe, obstaja razlaga, da bi že upravni organ lahko spregledal uporabo pod zakonskega predpisa in odločil neposredno na podlagi zakona. Taki primeri so bili navsezadnje v praksi upravnih organov že prisotni in potrjeni s strani sodne oblasti.⁴¹ Po tej razlagi upravni organ lahko ali pa celo mora izjemoma spregledati neustaven oziroma nezakonit podzakonski predpis, če je docela prepričan, da bi bila odločitev, sprejeta na njegovi podlagi, neustavna oziroma nezakonita, če sta kumulativno izpolnjena dva restriktivno določena pogoja:

• da je podzakonski predpis oziroma posamezna njegova določba v očitnem nasprotju z ustavo ali zakonom in
• da je bila neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa oziroma njegove posamezne določbe v drugih konkretnih primerih že (večkrat) ugotovljena s strani sodne oblasti, zlasti vrhovnega sodišča, katerega temeljna naloga je prav skrb za razvoj prava in oblikovanje ter usmerjanje enotne (sodne) prakse.

Opisano stališče temelji na predpostavki, da v bi primerih očitne neustavnosti oziroma nezakonitosti podzakonskega predpisa, ki je potrjena z ustaljeno sodno prakso, moralo biti vsakemu razumnemu človeku jasno, da je že na ravni upravnega organa povsem nesmiselno in v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka vztrajati pri nezakoniti oziroma neustavni uporabi podzakonskega predpisa.

Težava torej nastane, če se upravni organ pri odločanju v konkretnem primeru sreča z nezakonitim ali neustavnim predpisom. Taka situacija uradno osebo, ki je lahko po poklicu celo pravnik, spravi v zelo neugoden položaj in ji povzroči hude notranje (etične) dileme. Po prevladujočem stališču bo morala odločiti na podlagi predpisa, za katerega meni, da ga ni mogoče uporabiti, ker je v nasprotju z ustavo ali zakonom, hkrati pa se zaveda, da bo lahko posledica njene odločitve celo kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Kako naj torej ravna v taki situaciji?

Krivic ponuja dve možnosti. Upravni organ lahko tvega in že sam odloči tako, kot pričakuje, da bo v poznejšem upravnem sporu (če bo do njega sploh prišlo) odločilo sodišče, ki na nezakonit ali neustaven podzakonski predpis ni vezano. Vendar je tako ravnanje zelo tvegano: če sodišče predpisa ne bi štelo za nezakonitega in bi ga upoštevalo, bi se upravna odločba izkazala za nezakonito, uradna oseba, ki jo je izdala, pa bi lahko odgovarjala za nezakonito ravnanje, posledica pa bi bila lahko celo odškodninska odgovornost.⁴² Druga možnost je, da upravni organ odloči po (še) veljavnem podzakonskem predpisu, ki ga upošteva kot pravno podlago, hkrati pa v odločbi jasno izrazi svoj dvom o nezakonitosti uporabljenega predpisa. Pri slednji možnosti je situacija podobna kot pri uporabi zakona, za katerega upravni organ meni, da ni v skladu z ustavo. Zakon sicer mora uporabiti, saj ni upravičen vložiti zahteve za presojo njegove ustavnosti pred ustavnim sodiščem, ima pa možnost na to opozoriti nadrejeni organ, ki v primeru dvoma v ustavnost zakona predlaga ustrezno ukrepanje najvišjim organom izvršilne oblasti.⁴³

Menim, da v večini primerov obstaja še tretja možnost, ki ne prebija splošno sprejete prepovedi uporabe exceptio illegalis za upravne organe, hkrati pa omogoča pravilno in zakonito odločitev. Upravni organ lahko (z nekoliko truda in spretnosti) z uporabo v pravu uveljavljenih razlagalnih metod zagotovi uporabo predpisa, ki bo skladna z zakonom oziroma ustavo.⁴⁴

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Opombe:

* Univerzitetni diplomirani pravnik, magister pravnih znanosti, pravosodni svetnik I na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.

¹ Stari Rimljani so bili osvajalski narod. Leta 117, v času cesarja Trajana, ko je bil imperij na vrhuncu, je meril kar pet milijonov kvadratnih kilometrov in se raztezal od Britanije na zahodu, do Perzijskega zaliva na vzhodu. Vsak osvajalec ve, da so za osvajanje novih ozemelj, poleg vojaške sile, potrebni tudi dobri zemljevidi. Rimljani so imeli navado, ki se je na zemljevidih ohranila še pozno v srednji vek, da so neznana in neosvojena ozemlja (terra incognita) označevali z latinskim napisom Hic sunt leones, oziroma Hic sunt dracones. S tem so te kraje simbolično označili za človeku nevarne in neraziskane.

² Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04– UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a.

³ Primerjaj F. Testen, nav. delo (2009), str. 12–13.

⁴ Podrobneje o tem glej M. Mozetič v: L. Šturm, nav. delo, str. 797–799.

⁵ Tako tudi I. Kaučič v: F. Grad, I. Kaučič in S. Zagorc, nav. delo, str. 100–101.

⁶ Ustavno sodišče je splošno veljavna načela mednarodnega prava večkrat uporabilo pri presoji pravne pravilnosti zakonov in drugih predpisov, na primer pri presoji nekaterih vojnih in povojnih predpisov nekdanje Jugoslavije (odločba Ustavnega sodišča RS U- I- 67/94 z dne 21. marca 1996) in pri presoji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o obmejnem prometu in sodelovanju. V odločbi U-I-266/04 z dne 9. novembra 2006 je poudarilo, da splošno veljavna načela mednarodnega prava zajemajo predvsem pravila mednarodnega običajnega prava in splošna pravna načela, ki jih priznavajo civilizirani narodi.

⁷ Tako M. Pavčnik, nav. delo (2016), str. 250.

⁸ Določba 8. člena Ustave.

⁹ Glej M. Mozetič, nav. delo, str. 799.

¹⁰ Glej I. Kaučič in F. Grad v: F. Grad, I. Kaučič in S. Zagorc, nav. delo, str. 59–60. Avtorja poudarjata, da se zakoni, ki urejajo vprašanja ustavnega pomena, praviloma sprejemajo enako kot drugi zakoni, le za nekatere med njimi velja izjema, da jih sprejemajo na zahtevnejši način (na primer volilni zakon). Pri slednjih bi šlo z vidika zahtevane večine za drugačne, višje zakone, vendar so glede vsega drugega v ustavno določeni hierarhiji pravnih aktov v enakem položaju kot drugi zakoni.

¹¹ Prav tam, str. 61.

¹² Drugi in tretji odstavek 153. člena Ustave.

¹³ Četrti odstavek 153. člena Ustave.

¹⁴ Primerjaj R. Pirnat v: M. Avbelj (ur.), nav. delo, str. 664.

¹⁵ Podrobneje o tem tudi E. Kerševan, nav. delo (2012), str. 1021–1023.

¹⁶ Besedno zvezo »stopnjevitost pravnih aktov« uporablja tudi M. Pavčnik, nav. delo (2013), str. 33 in 34.

¹⁷ Glej F. Testen, nav. delo (2009), str. 13.

¹⁸ Na to navsezadnje nakazuje že naslov 153. člena Ustave »Usklajenost pravnih aktov«.

¹⁹ Primerjaj R. Pirnat, nav. delo, str. 661 in 662.

²⁰ Tako že G. Kušej, nav. delo, str. 35 in naslednje.

²¹ Smiselno enako I. Kaučič v: F. Grad, I. Kaučič in S. Zagorc, nav. delo. Nihče si ne sme prilaščati pooblastil mimo zakona in v nasprotju z njim, prav tako nihče ne more samovoljno, brez zakonskega pooblastila odločati o pravicah in dolžnostih pravnih subjektov.

²² Podrobneje o praktični konkordanci, ki pomeni konkretno, praktično uskladitev dveh kolidirajočih pravic, njuno uravnoteženje oziroma pomiritev oziroma oblikovanje pravila, veljavnega za konkreten primer, pravila o rešitvi konkretnega konflikta dveh pravic, ki pove, kateri od njiju je treba dati prednost, glej L. Vavken, nav. delo (2017), str. 74–98. Podrobneje o prvinah načela sorazmernosti pa A. Novak, nav. delo, str. 166–167.

²³ Smiselno enako F. Testen, nav. delo (2009), str. 13.

²⁴ Zapletenemu vprašanju hierarhičnega položaja virov evropskega prava in še bolj zapletenemu vprašanju, kako se evropski predpisi obnašajo v slovenskem pravnem redu, v tem prispevku ne namenjam posebne pozornosti. Omenjam le osnove, ki so potrebne za razumevanje stopnjevitosti pravnih aktov.

²⁵ Podrobneje o tem glej V. Trstenjak in M. Brkan, nav. delo, str. 206–212. Načelo primarnosti ne pomeni, da se nacionalno pravo, ki je v nasprotju s pravom EU, razveljavi, temveč se v primeru nasprotja, ki ga ni mogoče rešiti s skladno razlago, uporabi pravo EU namesto nacionalnega prava. Z drugimi besedami, notranje pravo se mora umakniti pravu EU, ker ga to derogira.

²⁶ Primerjaj R. Knez, nav. delo (2013), str. 51 in 56.

²⁷ Na primer M. Krivic, nav. delo, str. 45.

²⁸ Na primer E. Kerševan, nav. delo (2012), str. 1022.

²⁹ Na primer K. Plauštajner, nav. delo, str. 227–242.

³⁰ Določba 125. člena Ustave.

³¹ Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15, 23/17 – ZSSve, 22/18 – ZSICT, 16/19 – ZNP-1, 104/20 in 203/20 – ZIUPOPDVE.

³² Podrobneje o določbi 125. člena Ustave glej M. Deisinger v: L. Šturm, nav. delo, str. 902–908.

³³ Primerjaj na primer odločbe Ustavnega sodišča v zadevah U-I-205/10 z dne 14. aprila 2011, U-I- 245/10, U-I-181/10, Up-1002/10 z dne 14. septembra 2011 in druge.

³⁴ Tako tudi E. Kerševan, nav. delo (2012), str. 1022.

³⁵ Prispodoba je smiselno povzeta po M. Bobek, nav. delo, str. 59.

³⁶ F. Testen v: L. Šturm, nav. delo (2010), str. 1051, omenja, da exceptio illegalis velja tudi za arbitraže, ki v skladu z zakonom opravljajo enako funkcijo kot sodišča, zato so vezane na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. V skladu s stališčem Ustavnega sodišča (odločba U-I -224/96 z dne 22. maja 1997) pa ne velja za Sodni svet.

³⁷ Primerjaj na primer J. Šinkovec, nav. delo (1996), str. 111; in M. Krivic, nav. delo. Krivic opisuje neljub spodrsljaj, ki se je zgodil predavatelju na VI. Dnevih slovenske uprave, ko je trdil, da mora organ v primeru, ko naleti na nezakonit občinski predpis, odločiti neposredno na podlagi zakona.

³⁸ Določba 125. člena Ustave.

³⁹ Določba 153. člena Ustave.

⁴⁰ Primerjaj M. Dovžan, nav. delo, str. 4–5.

⁴¹ Šlo je primere, ko so upravni organi samoupravnih lokalnih skupnosti sami ugotovili nezakonitost občinskih odlokov o kategorizaciji javnih cest.

⁴² Lahko bi se namreč izkazalo, da je upravni organ odločil naklepno nezakonito in tako kršil načelo pravne države.

⁴³ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-41/10 z dne 11. marca 2020.

⁴⁴ V mislih imam tako imenovano ustavnoskladno razlago in možnost iskanje rešitve, ki je skladna s celotnim pravnim sistemom, zlasti z generalnimi klavzulami, ki omogočajo razlago predpisa, ki bolj ustreza predstavam o pravičnosti. Smiselno enako na več mestih tudi J. Šinkovec, nav. delo (1993), str. 108–119.