TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 282. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 - ur. p. b., 2/04, 36/04 - ur. p. b., 52/07, 73/07 - ur. p. b. in 45/08) se razveljavi.

Izpodbijana določba drugega odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku zahteva od sodišč, da ne upoštevajo in se ne opredeljujejo do pravočasne in pravilno izražene procesne aktivnosti tožene stranke (odgovora na tožbo in morebitnih pripravljalnih vlog) zaradi krivdne opustitve udeležbe tožene stranke pri drugem procesnem dejanju (poravnalnem naroku ali prvem naroku za glavno obravnavo). S tem, in zato, ker pomeni odstop od z isto ustavno določbo zajamčenega načela poštenega sodnega postopka, izpodbijana določba posega v pravico do enakega varstva pravic tožene stranke iz 22. člena Ustave. Pasivnost tožene stranke ne sme povzročiti, da tožeča stranka ne more uveljaviti svoje pravice do sodnega varstva. Država mora poskrbeti za zagotovitev sankcioniranja neaktivnosti strank v pravdnem postopku. Zakonodajalec je z izpodbijano določbo želel doseči cilje koncentracije, pospešitve in ekonomičnosti pravdnega postopka. Glede na to, da presojani poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave toženih strank v pravdnih postopkih zasleduje ustavno dopusten cilj, s tega vidika ni nedopusten. Ustavno sodišče pri presoji primernosti posega v človekove pravice ocenjuje, ali je poseg sploh primeren za dosego ustavno dopustnega cilja omejitve človekove pravice. Pri tem mora zakonske določbe presojati v njihovem kontekstu, oziroma glede na njihovo praktično součinkovanje skupaj z drugimi določbami istega predpisa in tudi drugih predpisov. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku je korigiral prej obstoječo sistemsko pomanjkljivost ureditve pravdnega postopka, ki sodiščem ni dajala zadostnih možnosti za zagotovitev koncentracije glavne obravnave. Od novele ZPP-D naprej Zakon o pravdnem postopku bolj kot prej poudarja načelo, da je tudi odgovornost oziroma breme strank, da prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka, kot tudi k vsebinski kakovosti sodnega varstva. Številne zakonske spremembe zagotavljajo, da je procesno gradivo lahko zbrano čim prej, tako da se lahko postopek konča že na prvem naroku. Sodišča imajo po novem možnost materialno procesno vodstvo premakniti v pisno fazo postopka, s tem pa je do neke mere zmanjšan pomen glavne obravnave in ustnega dela postopka sploh. Zakonodajalčev cilj zagotoviti večjo aktivnost strank v postopku je smiseln le tedaj, če je aktivnost strank smotrna in učinkovita, če torej pripomore h koncentraciji, pospešitvi in ekonomičnosti postopka. Ustavno sodišče je ugotovilo, da posredno prisiljevanje toženih strank k udeležbi na prvem naroku za glavno obravnavo ali na poravnalnem naroku, ki izhaja iz izpodbijane določbe, v obstoječem zakonskem kontekstu nima nobenega dodatnega koristnega učinka na doseganje zakonodajalčevih ciljev. Zato je izpodbijana ureditev v neskladju z 22. členom Ustave.